Kava ostarele gospodične

Čas je vpregel dan

in ob spremljavi vetra

rezal grafike v tvoj obraz.

Polknice rahlo nagnjene,

kot sramežljive veke

ostarele gospodične.

Gospa Flora z bližnjega hriba,

ti ob večerih šepeče zgodbe,

ti mi jih - stoletne -

obnavljaš.

Njihov zven je kot vonj kave,

ki se po prstih vzpenja

po lesenih škripajočih stopnicah,

pod krmežljave rjuhe.

Jaz, tvoja stalna gostja,

jih počasi pijem,

še rahlo negotova,

ko mi čez ušesa dihajo besede none:

"Vzemi, kar ti je ponujeno!"

Včeraj sem pretekla 12,5 km. Tek trojk z ljudmi, ki sem jih prvič videla, brala sem jih že večkrat na portalu Pesem.si :) Včeraj sem držala v roki knjigo, v kateri so objavljene tri moje pesmi - moja prva tiskana objava. Ja, včeraj je bil dober dan.

Pravzaprav se dobri dnevi kar vrstijo, odkar smo kupili to našo hiško, našo ostarelo gospodično. In v čem so tako dobri? V mojem počutju, v mojih dejanjih, v mojem ustvarjanju. Končno doma. Končno jaz.

Hiška je majhna, je stara, potrebna obnavljanja in na začetku sem bila osupla nad svojim snobizmom, ker me je bilo na trenutke sram njenega izgleda. Toda njena energija! To je čisto posebna zgodba, ki me je prevzela, me oblikovala in zdaj sem samo še hvaležna. Vem, da nam bo uspelo, kljub recesiji, da ji bomo narisali nov portret z osveženimi barvami in novim okvirjem.

Paulo Coelho, Ob reki Piedri sem sedela in jokala:

"Kadar se bojujemo za svoje sanje, nam stvarstvo vselej priskoči na pomoč, pa naj se zde sanje še tako neumne. Zakaj naše sanje so in le mi vemo, koliko nas stane, da jih sanjamo."  

Pridi na kavo, mama

Tako posebno.

Bova sedli pred mojo hišo,

zmehčali tišino.

Boš videla,

populila sem plevel,

na vrtu so rože,

tudi zelenjava.

Pridi,

bova okušali glazuro sonca,

stran od hladne sence,

ki je je vedno manj.

Okna so čista,

pogled ven in noter spet jasen.

In moja kava,

njen vonj,

zdrsne ti čez dušo,

razume in oprosti.

Ta vikend sem bila doma. Po enem mesecu. Oba starša sta bila bolana, nič hujšega, le viroza. Stara sta 74 in 72 let. A vendar začenjam videti neko nebogljenost, ki je pogosto vidna pri nekaterih starejših ljudeh. Še sta dokaj vitalna. Mama je naročena na Salomonov oglasnik, zelo rada rešuje sudokuje. Rada se pogovarjam z njo. Razlagam ji, kako se počutim v službi, kako vidim odnose med sodelavci in mano, o otrocih. Kaj me skrbi pri Jakobu, kaj me jezi in neverjetno se mi zdi, kako ga razume. Bolj kot je mene, ko sem bila toliko stara :) Mislim, da je to pogosto med starimi starši in vnuki. Povedala sem ji tudi, kako sem videla svoje otroštvo (in sestrino), kaj me je prizadelo, kaj JE BILO narobe. Brez očitanja, brez jeze zgolj razlaga mojega videnja. O ja, bilo je obdobje, ko sem bila zelo jezna nanju, za vse napake, ki sta jih naredila nehote, v veri, da delata najbolje za naju. Ne, da nista hotela, nista znala drugače. In zdaj to ve tudi ona in za marsikaj ji je žal.

Zdaj je vse za mano. Populila sem plevel, senca ostaja zadaj. Razumem in imam ju zelo rada. Pogosto si želim, da bi bila bližje, ne pa skoraj dve uri vožnje daleč,  da bi res lahko samo dvignila slušalko in rekla: "Pridi na kavo, mama."

Susanna Tamaro, Pojdi, kamor te vodi srce:

"Delati napake je človeško, toda zapustiti svet, ne da bi jih razjasnil, izniči ves smisel tvojega življenja. Nič, kar se nam zgodi, ni samo sebi namen, nič ni poljubno; vsako srečanje, vsak še tako bežen dogodek skriva v sebi pomen in samega sebe lahko razumeš šele tedaj, ko si te pomene voljan sprejeti, sposoben v vsakem trenutku spremeniti smer, odvreči staro kožo kakor kuščarji, ko se zamenja letni čas."

Prebujanje

Na tla je stopila najprej z desno nogo,

škripanje vzmeti je skočilo pod strop.

Svoj nos vraževerje moli pod preprogo,

pod rebri praznina, v njej čuden topot.

Nešteto je vragov skakalo čez jarke,

so angeli zlivali smolo čez zid.

Noč je pobirala njih le ostanke,

zdaj kelih je prazen, do konca izpit.

Jutro naslanja čelo na okno,

na šipi poljublja slane sledi.

Hrbet nastavlja soncu v masažo,

glazura skrivnosti se v zraku vrti.

Po dolgem času mi je uspelo napisati rimano pesem. Ponosna sem nanjo, pravzaprav nase, saj mislim, da mi je dobro uspela. Ena od urednic pesniškega portala Pesem.si jo je pohvalila in označila kot podčrtanko (podčrtanke so po mnenju urednikov boljše pesmi): " Pesem, ki govori o prebujanju po neki težki noči, kaj bo prinesel dan pa nihče ne ve."

Koliko neprespanih noči je za mano?! No, zadnje čase jih pravzaprav ni več, saj sem ugotovila, da noč sploh ni primeren čas za reševanje težav. Vse, kar ti tuhtanje prinese je neprespanost naslednji dan. V obdobju, ko sem imela napade panike, tesnobe, pa se je ponoči včasih res odvijal pravi boj v meni. In vse sem preživela :) V takih trenutkih sem se pogosto spraševala, kaj mi hoče življenje s tem povedati, kaj delam narobe, kaj lahko spremenim? In vedno sem nekje v sebi slišala odgovor: "Poskrbi za svoje potrebe, želje. Imej se rada tako, da postaviš kdaj sebe na prvo mesto." Priznam, ne postavljam vedno sebe na prvo mesto, kajti mislim, da če imaš otroka, je to včasih res nemogoče. Sem se pa naučila še nekaj: biti iskrena s sabo in prepoznavati svoje prave občutke. Ne bojim se jih več, predvsem pa se ne bojim več jeze. Moram jo izraziti, ni pa potrebno, da jo izrazim s kričanjem, užaljenostjo, ampak preprosto povem, kaj me jezi. Pri tem se trudim govoriti v prvi osebi, uprabljam JAZ sporočila: "Jezi me ..., počutim se tako pa tako ... občutek imam, kot da ..., hudo mi je zaradi tega ... Pogovor tudi želim vedno pripeljati do konca, se ne obrnem in kar odkorakam in ne kar odložim slušalke. Pri tem pa je včasih tudi težko poslušati sogovornika, pravzaprav ga res slišati, saj je lahko v stiski tudi on. Ja, komunikacija je veščina, ki se jo moramo preprosto naučiti in za to sta vedno potrebna vsaj dva :)

Ko se zdaj kdaj zjutraj zbudim in imam pred seboj problem, ki ga moram rešiti tekom dneva, si pomagam z besedo: ZMOREM! Včasih prosim še Življenje (ali Boga, ali stvarstvo, ali vesolje ...) za pomoč in vodstvo, pa je vse lažje. In glazura skrivnosti se vrti naprej.

V knjigi Susanne Tamaro Pojdi kamor te vodi srce piše:

"Že iz preprostega razloga, ker imamo telo, smo nujno tudi tema. Smo kot žabe, dvoživke, en del nas živi spodaj, drugi pa sili kvišku. Živeti pomeni, da se tega zavedaš in se boriš za svetlobo, da je ne bo premagala tema. Človekovo srce je kot zemlja: polovico ga obseva sonce, druga polovica pa je v temi. Niti svetniki nimajo svetlobe po celem."