Hodiš mimo zgodbe
mojih besed.
In mimo očesne preje,
je premalo sladka,
zapeljiva,
brez pravih erogenih točk
primernih zate.
Korak mojih misli
ne nosi visokih petk
in ne zna stopati po modni brvi,
da bi začutil željo
hoje vštric.
Ostajam osamelec
in ti požiralnik
na istem kraškem polju,
ki diha v kolobarjenju
prahu in vode.
In skupaj se voziva
v malem vozu nočnega neba,
loviva polne in prazne lune
v isto smer Večnosti.
Bolj tako tako je danes. Nekam črnogledo. Mogoče so krivi hormoni, da vidim le minus, mogoče je kriva luna, ki premalo sveti, ali pa preprosto tako mora biti, da lahko ponovno razmišljam, vrtam vase (kar rada počnem) in se premaknem naprej. Navzgor. Mogoče sem malo zaspala ali pa so to dnevi preveč zapolnjeni le z delom, ko ugotoviš, da preveč tega res škodi. Meni, odnosu oz odnosom.
Že večkrat sem si rekla, da očitanje ni pravi način, človeka prisili, da se brani. Sicer pa sem vedela, v kaj grem, že dolgo dolgo časa nazaj. Lahko bi šla, pa sem se odločila sprejeti. Vse. V enem paketu.
V mojih zveščičih sem našla kar nekaj misli iz različnih knjig, ki se nanašajo na ljubezen.
Paulo Coelho v knjigi Ob reki Piedri sem sedela in jokala pravi:
"Ljubezen je polna zvijač. Kadar se želi razkriti, pokaže le svojo luč, prikrije pa nam sence, ki jih ta luč meče." (Mislim, da je tu govor bolj o zaljubljenosti)
Richard Bach, Polet v globine:
"Ljubezen v zakonu traja, dokler žena in mož spremljata in se zanimata za misli drug drugega."
"Zakon ni tekmovanje, da bi presegli moči drug drugega, SODELOVANJE JE, ki potrebuje različnosti"
"Žene in možje nimajo moči, da bi osrečevali ali onesrečevali drug drugega. Ta moč je individualna, vsak lahko osreči samo sebe." (Če si tako zelo nesrečen, moraš iti)
Ko pa sem vzela v roke ta zveščič in ga odprla kar nekje, se mi je pokazalo:
Shane Howard:
"Ljubezen je kot reka globoka in široka. Ljubezen je kot reka z dvema bregovoma, včasih deroča, drugič presihajoča. In vendar je ljubezen kot reka, sladka reka življenja." (Preveč pocukrano ali resnično?)