Večerna kava

Danes pijem kavo zvečer.

Nočem,

da mi pod kožo mojega pogleda

pobegnejo besede.

Natisniti hočem grafite

na stene maternice,

da mi bodo znana naključja,

ko se bom izgubljala

v preriji življenja.

Da bom vedela,

zakaj odpiram denarnico

in da to niso računi,

ki jih plačujem za druge.

Verjamem v reinkarnacijo. Preprosto zaradi tega, ker mi je nelogično, da bi za učenje tako kompleksne stvari, kot je življenje, imeli le eno priložnost! Verjamem v karmo. Zato, ker ne verjamem v cerkveni pekel ampak v "palico, ki ima dva konca" in v to, da "se vse vrača". Verjamem, da sem tudi sama prizadajala bolečino drugim, v tem življenju ali kdaj prej, mogoče samo zaradi prepričanja v svoj prav, ki ni bil prav. Verjamem, da ima vse svoj smisel, da ni naključij, da se rodimo z načrtom, ki je pomemben za nas in za druge.Včasih je tako zelooooo težko in tisti trenutek ne vidim odgovorov in se mi res zdi, da plačujem račune drugih. Toda navsezadnje odgovori pridejo, le spraševat je treba in prisluhniti.

Malo Morgan je v knjigi Imenovali so jo dvoje src zapisala:
"Vse v Enosti ima svoj namen. Ni nesreč, kapric ali iztirjenosti. So le stvari, ki jih ljudje ne razumemo. Ljudje ne bi mogli obstajati, če bi uničili vse, kar jim je neprijetno. Treba je razumeti."

Preprosto v redu

Danes je dan za upanje,

za sesanje oblakov z neba.

Za čišščenje struge

reke otroštva,

za iskanje v blatu

drobcev zlata.

Danes je dan

za posedanje v mahu,

nabiranje zvončkov

in risanje kril

na misli in želje,

na otroško veselje.

Za ples v deželi

škratov in vil.

Dober dan je. Današnji, včerajšnji in predvčerajšnji ... Ko pogledam ven je turobno, črno - belo, mrzlo, ko pogledam vase pa pravo nasprotje. Pa ni bilo vedno tako ...

Ko te zagrabi panika, tesnoba, se svet obrne na glavo, projektor v glavi vrti čisto svoje trilerje in ti si prikovan pred platno. Tako si zaverovan v zgrešen film, da ne opaziš, da se svet vrti naprej. Takrat ti pomoč bližnjih pride prav. Včasih pa se zgodi, da je preprosto ni, ker ti je ne zmorejo dati, ne znajo in je verjetno tudi njih strah.

Ko gledam zdaj nazaj na tisti čas, ugotavljam, da te stvari sploh niso bile slabe. Naučila sem se biti sama s sabo. To sem rabila. Če bi imela nekoga, ki bi me ujčkal, preveč tolažil, bi se stvari vlekle veliko dlje. Zdaj si preprosto zaupam, da zmorem. Če sem takrat preživela vse tiste napade panike in anksioznosti, zmorem vse.

Zdaj znam. Biti srečna tudi takrat, ko sem sama tudi več časa.

V knjigi Utrip srca je Francoise Sagan zapisala:

"V osamljenossti včasih doživi človek trenutke popolne sreče in spomin nanje ga lahko v trenutkih krize reši iz obupa bolj, kot spomin na kakršnega koli iz zunanjega sveta. Dovolj je že, da človek ve, da je bil srečen, sam in brez kakršnegakoli pravega vzroka. In sreča, ki je vedno videti tako neizpodbitno vezana na koga drugega, se nenadoma lahko zazdi kot nekaj gladkega, zaobljenega, nedotaknjenega, svobodnega, nekaj kar lahko dosežemo. Nekaj kar je odmaknjeno, res, toda kljub temu dosegljivo."

Res, čudovito je, da znam biti srečna sama, toda kako lepo je, da srečo lahko delim tudi z drugimi.

Hotel brez zvezd(e)

Čepi v kotu

na pajčevini vašega izbora,

prilepljena k ostankom krilc.

Mimo jezikov odlepljenih tapet

pajčje noge nosijo

zadušene krike ljubimcev.

Votel odmev vaših drobtin,

ki padajo skozi raztrgane žepe,

dajejo intonacijo slani čipki,

ki na licu poje blues.

Na oglasni deski preddverja

zaprašeni oglasi počitnic

ponujajo brezplačne nasmehe otrokom,

ki se v Vidkovih srajčkah pode

med praznimi plačilnimi kuvertami.

Recepcija,

tam na DESNI in LEVI

zamašeno stranišče napihnjenih besed

iz vaših vampov,

ki zliva smrad

na zelenico pred vhodom,

kjer venijo krizanteme.

Nisem mislila, da me bo kdaj strah politične prihodnosti, politikov. Poslušam radijske prispevke o botrstvu, ko govorijo starši, da nimajo kaj dati otrokom. Pa ne govorim o igračah, počitnicah ampak o hrani, oblekah.

Občudujem solidarnost in usmiljenje Slovencev in se vprašam ali kdaj doda kašen evro tudi kateri politik? Ne morem verjeti, da se tako malo zavedajo svojih dejanj in kaj pravzaprav ta dejanja usmerja in da to nikakor ni v dobro tistih, katerim naj bi služili. In vseeno je, ali so levi ali desni. Vprašam pa se tudi, ali je res neizogibna lakota otrok ali pa se ljudje v teh težkih časih preprosto ne znajdejo, ker jih je preveč sram?

Vedno bolj spoznavam razliko med željami in dejanskimi potrebami in hvala Bogu, da imam službo, dom, ki je topel in suh in kljub vsemu zaupanje v Življenje ...

V knjigi Ameriški deček je Andrew Taylor zapisal:

"Bogastvo mogoče ne prinaša sreče, toda vsaj to moč ima, da lahko odpravi nekatere vzroke nesreče. In z njim se človek počuti, kot da ima mesto na tem svetu."

Kaj pa je bogastvo in kdo je pravzaprav bogat? Sama bi rekla: "Denar ne prinaša sreče, toda pomaga, da so nekateri problemi lažje rešljivi."

Izbira

Odtisi žuljev bosih stopal

v tleh betonske džungle

in pod pazduho motno ogledalo.

Čez pokrov smetnjaka

odvržen par športnih copat.

Samo še pikica na horizontu -

sključena, štorasta deklica,

ki je nihče noče v ekipo.

Stopila je skozi lečo daljnogleda

v svoje obzorje kanglic in lopatk.

Tisti občutek, ko se ti zdi, da preprosto ne pašeš na ta svet .... osamljenost med množico ljudi ... samopomilovalne besede: "Nihče me noče v ekipo!" Pa sploh ni nujno, da si v fazi PMS.

Toda ... dokler misliš, da so drugi krivi, da nimaš časa, da se ne znajdeš v življenju, ne vidiš priložnosti, vedno ostaneš na robu igrišča, pa čeprav imaš najboljše superge. Je pomembno, zakaj se tako počutiš? Je pomembno, da ti v otroštvu ni bil odrezan velik kos pogače, ampak si se moral šele učiti brat recepte?

Ne, mislim da ZDAJ to sploh ni pomembno. Pa kaj, če me kdo ne mara v ekipo, saj lahko JAZ izbiram in grem tja, kjer so pravi ljudje zame. In tam kjer sem zdaj, mi je res tako zelo fajn!

Kot je zapisal Sergio Bamboren v knjigi Belo jadro:

"Ni popolnega sveta, vendar se lahko trudiš, da vsak dan izpopolnjuješ svojega."

Odsotnost

Danes me ne drami

tvoje paberkovanje

o računalniških igricah in stripovskih junakih.

Lego figurice in avtomobilčki

se ne nastavljajo pod podplate.

Tvoji koraki

ne topotajo po lesenih stopnicah

in pozabljena vrata ne delajo prepiha.

Luči so čudno ugasnjene

in nihče mi še ni nastavil ogledala

za notranji odsev.

Le tišina je tista,

ki mi bobni v ušesih

in pogrešanje,

ki nežno mrmra v drobovju.

                                  

 

 

 

 

Redki so taki dnevi, ko Jakoba ni doma. Ta teden je na zimovanju  in vse je tako tiho in mirno ...

Mene itak skrbi, ali se bo dovolj oblekel, ali bo sploh kaj jedel, bo učitelj smučanja imel potrpljenje in posluh zanj in še bi se kaj našlo. Kako se že reče temu? Sekiranje na zalogo? Pretirana zaskrbljenost? Odvisnost? Ali zgolj materinstvo?

Anthony de Mello je v Žabji molitvi zapisal:

"Vzgoja ne bi smela biti priprava na življenje, morala bi biti življenje."

No, in to je to, življenje. Jaz pa bom te 4 dni, dokler se ne vrne (v bistvu so le še trije) uživala v stvareh, ki jih jaz rada počnem in vse bo minilo še prehitro.

PADCI

Padle so besede,
kot ploh, vame
in spotaknile smehljaje.
Padle so solze
pod vpliv žalosti in žalovanja.
Padli so sončevi zehljaji
na tvojo gaz navzgor.
Padla je angelska perut
na tvoje sledi navzdol.
Padla si ti,
v zamrznjeno fotografijo
sončnega vzhoda,
v katerega se je zaljubila smrt.

Dva tedna je minilo, kar se je smrtno ponesrečila Ruth. Je bila prijateljica? Ne. Je bila le znanka? Ne. Bila je nekaj posebnega. In ostala je praznina. Nisem vedela, da lahko nekoga, s katerim si bil tako zelo, zelo malo, tako pogrešaš. Kako hudo je šele njenim najbližjim vidim, ko berem Rajetov in Pijin blog. Včasih mislim, da bi kaj napisala, za tolažbo, pa preprosto ne najdem besed. Vse je še preveč sveže. Preveč boli.

Je pa bila Ruth eno samo sonce, luč, od katere sem se lahko učila tudi sama in čutim, da tega učenja še zdaleč ni konec, čeprav nje ni več.

Kot je napisal Georg Bernard Show:

"Zame življenje ni hitro gorljiva sveča. Je neke vrste bakla, ki sem jo za hip prevzel, da bi razplamtel njen ogenj in da bi zagorela, kar se da svetlo, preden jo predam prihodnjim generacijam."

Hvala Ruth, za tvojo sijočo baklo!