ponedeljek, 18. april 2011

V globinah...


Danes je čas
za kopanje rudarskih rovov.
Globoko v podzemlje,
z golimi rokami,
nohti urejenimi,
da lažje zagrabiš,
da lažje odrineš
vso težo pradavnega hriba,
ki ramena krivi.

Danes je čas 
za ranjene dlani,
za praske na obrazu,
za kri,
ki v ušesih šumi, šumi.

Danes je čas 
za najglobje hodnike,
nepodprte in nizke,
temne, črne,
brez svetilke.
Le duh naj te vodi,
plazi ne,
hodi,
do srebrne, zlate žile.



Zadne čase bolj tečem, kot hodim skozi dneve in vem, če se ne bom vsaj malo upočasnila, se bom na koncu res lahko le še plazila. Na trenutke me zmanjkuje. Nimam stika s sabo kaj šele z drugimi. Vrtim se v krogu obtoževanja in samoobtoževanja in vrtanja vase. Včasih me razsvetli, vendar le takrat, ko se vsaj za trenutek vstavim in globoko vdihnem nekajkrat. Dihanje pomaga.

Elizabeth Gilbert v knjigi Jej, moli, ljubi, pravi:
"Iskanje zadovoljstva je, potemtakem, ne le samoohranitveno in sebi blagodejno dejanje, temveč tudi velikodušno darilo svetu. Ko počistiš svojo mizerijo, nisi več breme. Prenehaš biti ovira, ne le sebi, ampak tudi vsem drugim. Šele takrat si svoboden, da služiš in uživaš z drugimi ljudmi"

No, dihati sem se naučila,  čiščenje moram pa še malo izpiliti, mogoče se bom potem znala pogosteje tudi ustaviti.

2 komentarja:

  1. Če hočeš zategniti ročno ni mehkih prehodov. Ustviš se in to je to. Ko stojiš šele vidiš, da se nikamor ne mudi, kati ničesar ne moreš prehiteti. Je izvedljivo.

    Blaž

    OdgovoriIzbriši
  2. Ja, imaš prav. Ta teden prakticiram: ko mislim, da imam premalo časa, se ustavim, globoko vdihnem in upočasnim. In veš kaj? Vse mi uspe opraviti v enakem času, kot če bi hitela. Pa še manj sem živčna. Dobro, a ne?

    Hvala za komentar:)

    OdgovoriIzbriši