četrtek, 25. februar 2021

Spraševanja

 Ko hodim med cvetjem,

koliko je mojih semen,

ki legajo v pore 

že stkane preproge?

Ko zbiram med zankami,

in nasnujem nov vzorec,

katere barve so tiste,

ki so jih zmešali 

moji neizkušeni prsti?

Ko naberem njihove objeme

jih spravim v rokavice,

kolikšen je delež moje toplote,

ki jo dajem naprej?

In ko utrgam poganjke

in sestavim svoj šopek

v doma narejeni vazi,

ali lahko rečem,

da je to cvetje moje?



Imam srečo: sem na dopustu in pred mano je en lep pomladni sončni dan. Imam srečo: živim na podeželju, ob reki, kjer je veliko možnosti za sprehode v naravi. Imam srečo: ker je med tednom in dopoldne na teh poteh ni gneče. Lahko si jih prisvojim.  
Koliko stvari imamo, ki so res naše, saj smo zanje plačali večjo ali manjšo vsoto? Če imamo možnosti, če izkoristimo priložnosti, če imamo službo ... potem imamo lahko obleke, veliko oblek, vsako sezono nove. Imamo čevlje, veliko čevljev, za vsak letni čas. Imamo kolesa, rolerje, rolke, skiroje, motorje, avtomobile, stanovanja, hiše ... v hišah igrače, pohištvo, knjige, računalnike, televizijo ... v škatlah predmete, od katerih se res še ne moremo ločiti, ker nas spominjajo na lepe stvari, dogodke ali ljudi, v kleti veliko robe, ki jo bomo mogoče enkrat še rabili ... Če imamo vsaj nekaj od tega, v bistvu spadamo med premožnejše prebivalce na svetu. Med bogate! 
Kaj pa je v resnici res moje? Kaj od vsega kar imam, čuvam, hranim, negujem ... res šteje? 
Vedno bolj ugotavljam, kako so materialne stvari malo pomembne. Res je, potrebujemo oblačila, hrano, streho nad glavo. Toda, ko nas enkrat ne bo več na tem svetu, bomo vsi enaki, z več ali manj prostora pod zemljo ali nekje nad njo.
Še manj je moja narava. Moja v tem smislu, da si prilaščam poti, drevesa, košček plaže, morja, reke, vode ... da stvari preoblikujem le v svojo korist, dobiček. V bistvi nam vse to da Zemlja brezplačno v najem.  Naša edina dolžnost naj bi bila, da stvari ohranimo v čimboljšem stanju za vse tiste, ki pridejo za nami. 
V nedeljo sem na enem od teh sprehodov nabrala zvončke. Danes so bili že oveneli. Lepšali so mi dom dva dni. Vsi tisti, mimo katerih sem v nedeljo šla in jih nisem natrgala, so še vedno tam, enako lepi. 
Po današnjem sprehodu sem napisala pesem ( ne to, tale je iz MOJE prve pesniške zbirke :). Zdaj se vprašam, koliko teh besed, besednih zvez, ki sem jih uporabila, je bilo že uporabljenih? Je potem ta pesem res moja? 
Danes sem na sprehodu srečala enega samega sprehajalca - starejšo gospo. V roki je nosila vrečko in pobirala smeti! Vstavila sem se in ji izrekla priznanje. In gospa se mi je zahvalila, ker sem jo pohvalila.
Nisem ji dala nič otipljivega, le opazila sem dobro delo, ki ga je opravljala in mislim, da sva se obe razšli za spoznanje bogatejši.  Mogoče bom zdaj tudi sama, ko bom šla hodit v naravo, vzela s seboj vrečko in pobrala kakšno smet, čeprav ne bo moja ...

Daniel Quinn, Izmael:
"Svetu ni treba pripadati človeku, potrebuje pa, da človek pripada njemu.
Bitja, ki se obnašajo, kot da pripadajo svetu, sledijo zakonu ohranjanja miru, in ker mu sledijo, dajejo bitjem okoli sebe možnost, da se razvijejo in segajo proti tistemu, kar lahko postanejo. Bitja okoli avstralopitka si niso predstavljala, da svet pripada njim, zato so mu pustila živeti in se razvijati. Kakšno zvezo ima to s civilizacijo? Ali biti civiliziran pomeni, da moraš uničiti svet?"


sobota, 02. januar 2021

Danes

 Danes sem trava,

ki se oblači v sončno glazuro,

in sem regratova roža,

ki v razpoki pločnika

opazuje poletje na sprehodu.

Sem mravlja, 

ki dela družbo čebeli,

in pes, ki je ujel žogo.

Sem veter,

ki je prvič nosil mladega vrabca,

sem oblak,

po katerem stopa sonce.

Danes sem senca,

ki hladi potepuha,

sem zven kovanca,

ki pristane v klobuku uličnega pevca.

Danes sem frekvenca otroškega smeha

in večerni sij, ki stopa za parom v hišo.

Sem odprta knjiga na nočni omarici.

Sem najlepša beseda Visoke pesmi,

ki na rokah nočnega goslača

pada na zemljo,

kjer raste trava.



Sin me je pred kratkim vprašal, če bi živela v velikem mestu, velemestu. Moj odgovor je bil NE. Zakaj ne? Ker se v gneči ne počutim dobro. Motijo me hrup, hitenje, velika količina unformacij, ki jih ne potrebujem, potrošništvo, izmikajoči pogledi, Ko se iz mesta vrnem domov, na deželo, občutim olajšanje. Šele takrat dobim občutek, da sem del nečesa večjega, dobrega, čeprav smo vsi, res VSI v bistvu eno. Mislim, da so naša dejanja povezana, naše misli povezane, vse je ena energija. Veliko bolj kot mislimo smo povezani z naravo: drevesi, rekami, kamni, oblaki, predvsem s soncem, ki se ga največkrat zavedamo predvsem takrat, ko ga dlje časa ni. Mislim, da občutimo in izražamo premalo hvaležnosti za stvari, ki se nam zdijo samoumevne. 
Večkrat grem na sprehod k Savi. Tik ob strugi je steza, na kateri sem, do prvega vala epidemije, v osmih letih srečala mogoče 8 ljudi. Tam je tudi manjši gozd, kjer so predvsem listavci. V vseh letnih časih se sliši veliko ptičjega petja, razen pozimi, ko si oder prisvojijo vrane. Pred kratkim sem ta gozdiček imela priložnost videti s ptičje perspektive. Presenetila, pravzaprav kar navdušila me je pestrost barv razgaljenih dreves - njihovo lubje je bilo tako različno, belo, svetlo rjavo, oranžno, sivo ... In jaz sem mislila, da je narava pozimi pusta! 
Včasih grem hodit po poljski cesti naprej od hiš, proti Brodu. Tudi tam srečujem vedno več ljudi. In vedno več je ljudi, ki ne dvignejo pogleda s ceste, ne pozdravijo, kaj šele, da bi se nasmehnili. Mogoče bi kdo rekel, da je kriva korona in strah, toda to sem opažala že prej. In s čim lahko okužiš drugega človeka, če se mu nasmehneš, ko ga srečaš, če mu rečeš dober dan?
Nasprooti naše hiše je včasih tudi bil gozdiček, pravzaprav nekoliko širši pas dreves, ki je ločil zgornja polja od travnika spodaj. Zdaj ga ni več. Lastnik ge je v dveh letih popolnoma posekal. Ko smo ga sosedje vprašali zakaj, je rekel, da mu dela škodo pri obdelovanju polja, da mu delajo škodo živali, ki so se v njem občasno zadrževale - srne, zajci, kakšna lisica. Dodal je še, da če so nam drevesa tako zelo všeč, naj jih posadimo pred hišo. In to je dejal kmet, ki naj bi živel z naravo, jo bolj čutil, ji bil bolj hvaležen, saj je odvisen od nje. 
V časopisu sem tudi prebrala, kakšna gneča je bila v Planici, Tamarju med temi prazniki. Ljudje so se sankali po skakalnici in s tem razrili doskočišče, ki ga uporabljajo športniki. Ljudje, ki so šli v naravo, so hodili po progi za smučarske tekače, čeprav so imeli cesto zraven. Po opozorilih pa so se še  razburjali. Podobno je tudi na BMX progi za Bežigradom, ko jo uporabljajo za tek, vožnjo z motorji, avtomobilčki na daljinsko vodenje in tudi za sankanje. Pomemben je njihov trenutni užitek, le njihovo trenutno dobro počutje. 
Pred časom sem šla s kolesom v Pirnče. Ko sem se vračala čez brv, sem na koncu zavila na stezo, manjši klanček, kjer je hodil starejši par. Ustavila sem se in šla nekoliko nazaj, da sem jima naredila prostor. Čeprav je pot za pešce, se mi je gospod opravičil, saj sem morala s kolesa. Opravičil se je kolesaju, ki itak s svojim gorskim kolesom škoduje naravi, uničuje podrast! Odvrnila sem mu, da je pot pravzaprav namenjena pešcem in če smo ljudje razumni, je dovolj prostora za vse. Gospod se je celo ustavil in odvrnil, da imam prav. Zaželeli smo si lep dan in šli naprej. 
A vendar smo vsi eno ... Premalokrat se zavedam svoje čemernosti, egoizma in kako s tem vplivam na okolico, energijo, ki jo oddajam. Mogoče je to, da se umaknem sploh ni rešitev. Mogoče bi bilo bolje, da bolj ozavestim, kaj počnem, rečem, mislim. Ko smo nesrečni, nismo prijazni, ne do sebe, ne do drugih, ne do narave. A vsi smo eno ... 
Naslednjič, ko bom šla v mesto, se ne bom več umikala gneči in čemernim obrazom. V množici ljudi se bom raje osredotočila na nasmejane obraze, objeta telesa, počasnost. Med hrupom bom poskusila izluščiti smeh, prijazne pogovore, prijazne besede, mogoče petje. Ko bom čakala v vrsti že pred trgovino, ne bom gledala v telefon, kar že itak zelo redko počnem, temveč bom pogledala, kakšne barve drevesa so pa tam, koliko ptic je na vejah. V trgovini se bom še naprej pod masko nasmehnila prodajalki, človeku za mano, pred mano. Prispevala bom hrano za tiste, ki živijo v pomanjkanju. Še naprej bom hvaležna za vsako drevo, ki je v moji okolici doma in za tista, ki jih imamo doma, na dvorišču. Hvaležna bom za predenje mačke, za gnezda na magnoliji. Hvaležna za skupna prebujanja, drobne pozornosti najbližjih, za sodelavce, otroke, za vsakodnevni smeh, ki ga v bistvu ni malo, za sms-e tistih, ki so daleč. Ne morem spremeniti vsega, lahko pa spremenim svoj odziv na stvari, ki mi niso preveč všeč. Lahko postanem sonce, lahko postanem roža, lahko postanem žoga, mravlja, ptica ... Lahko postanem "Danes sem" pesem v svoji pesniški zbirki 😊. Vsak dan lahko izberem.

Po zapiskih Mary Carrol Nelson: ONSTRAN STRAHU, nauki dona Miguela Ruiza o svobodi in radosti:
"Vsako človeško bitje je mogoče primerjati s celico v mišici. Ljudje smo podobni izmenljivim celicam. Če sem jaz vi in ste vi jaz, nimam nobenega razloga, da bi vam želel slabo. Če ste vi jaz, zakaj bi želeli slabo meni? Če sem jaz moj planet, zakaj ga moram uničevati? Zakaj ga ne poskušam razumeti? Zakaj ne poskušam razumeti vas?"