torek, 22. oktober 2013

Medeno satje

Iz obora izpuščena čreda mravljincev
pod mejo lasišča
na lovu za novimi sinapsami.
Ne potrebuješ razsvetljave
nebesnih teles,
le tvoj obraz na vratu,
iz katerega sije.
Ujel si medeno satje Nje,
ki muzajoč opreza izza krošnje
drevesa z mnogoterimi letnicami.
 
 


 
Nedeljo smo preživeli v Udinah. Vsi trije :) Vsi trije smo se udeležili mednarodne razstave bonsajev Jesensko listje. Pravzaprav smo se je udeležili štirje, pozabila sem na glavnega junaka in to je Tomažev bonsaj ( na sliki ), ki je bil razglašen za najlepše drevo po izboru gledalcev. Bil je lep dan, kar je v bistvu vedno, če so poleg bonsajisti.
Rada pogledam drevesa, jih primerjam med sabo. Imam se za popolnega amaterja, čeprav imam nekaj teoretičnega znanja: kaj je bonsaj, od kje je prišel, kaj predstavlja krošnja, kako se ga zaliva :) Tokrat pa sem si zaželela vodenega ogleda in Tomaž me je z veseljem popeljal od drevesa do drevesa. Po natančni predstavitvi sem ugotovila, da je, ne samo po prvem vtisu, ampak tudi po višjih kriterijih, najboljši njegov. Na zaključku razstave se je pokazalo, da je bilo istega mnenja tudi večina obiskovalcev.
In kaj sva z Jakobom počela 10 ur na prireditvi, kjer se je vse vrtelo le okrog bonsajev, posod za bonsaje, orodju, delavnici oblikovanja? No, najprej sem si ogledala drevesa, prizorišče, pozdravila nekaj znancev bonsajistov iz Italije in Avstrije, poklepetala z bonsajisti iz Slovenije, spila kavo, opazovala, brala, opazovala, kaj napisala, opazovala, klepetala z Jakobom :) In uživala v posebni energiji, ki je prisotna povsod tam, kjer se ustvarja, kjer je umetnost, kajti bonsajizem je umetnost. Dvigne nivo energije, da se naježiš, kot se pri poslušanju glasbe, branju poezije, še posebno sonetov, branju dobre knjige (ali stripa bi rekel Jakob), opazovanju dobre slike ali fotografije, opazovanju narave. Vse ima namreč isti imenovalec, le začutiti je treba in delati, ko začutiš.
 
Fynn: Gospod Bog, tukaj Ana:
"Vsi igramo isti akord, vendar se zdi, da tega ne vemo. Ti imenuješ svoj akord C-dur, medtem ko jaz iste note imenujem septakord a-mola. Jaz se imenujem kristjan in kako se imenuješ ti? Mislim, da se Gospod Bog precej dobro spozna na glasbo, saj pozna vsa imena akordov. Morda mu je vseeno, kako jih imenuješ, samo da jih igraš."


petek, 18. oktober 2013

Mesec padajočega listja in grablje brez zob

Grizem v votle žile,
pobiram posušene peclje,
jih natikam na notno črtovje
najpametnejšega telefona,
kjer se je izgubil zapis
mačjega predenja.

Si si ogledal partituro?
Si se je ustrašil kot konj v diru
pred polomljenim mostom?
S seboj si vzel basovski ključ.
Na dirigentskem podstavku sem sama,
brez stojala,
utrip mi vrača le današnji dan,
ki se drži ob strani.


Ta september je bil naporen. Zelo. Že sam začetek šolskega leta je bil dovolj, svoje pa so dodali še določeni ljudje, ki so prišli na idejo - vsaj jaz sem dobila tak občutek, pa še nekaj sodelavcev - da vzgojiteljice premalo delamo, da s popoldanskim delom nikakor ne zapolnimo kvoto 8-ih ur, da sama priprava igralnice zjutraj, brskanje po knjižnicah, razvijanje in urejanje fotografij, priprava na vzgojno delo, priprava na roditeljski sestanek, govorilne ure nikakor ni dovolj. Sama prihajam v vrtec vedno pol ure prej, torej sem vsak dan v vrtcu najmanj 7 ur, za pripravo na vzgojno delo mi ostane 1ura. To je dovolj, več kot dovolj, ko gre le za dnevno pripravo. toda ... Enkrat na teden moramo biti v vrtcu 8 ur, za pripravo na roditeljski sestanek sem porabila 3 ure in potem še izvedba, za letni delovni načrt več kot tri ure, pa še aktivi, posveti, pedagoški zbor, izdelava letnega načrta enote in manj kot v enem mesecu sem imela 12 ur viška, ki se mi ne štejejo nikamor. Preprosto sem jih podarila. Nekatere sodelavke so jih podarile še več.  Moja dva sta ugotovila, da sem v vrtcu toliko časa, kot bi bila ravnateljica in ne vzgojiteljica. In odzivi? Nič zadovoljstva, nič pohval -  pa ne mislim na starše! - ampak še dodatne kritike in občutek nezadovoljstva. In TO me je zadelo!
Zdaj se že dobro poznam in vem, da  na stres, ki traja ali se ponavlja odreagiram z anksioznostjo, toda takih občutkov nisem imela tako dolgo, da me je spet sesulo. STRAH!  Pred čem? Pred boleznijo, pred smrtjo. Res, ni bilo tako hudo, spala sem normalno, jedla sem normalno, le dneve sem preživljala slabo. Vrtelo se mi je, no malo se mi še vedno, slabo mi je bilo - ali pa je bila le viroza? In film se je začel vrteti nazaj.  Kot majhen otrok sem bila veliko v bolnici, pri treh, petih letih, pa v prvem in tretjem razredu. Takrat ni bilo staršev zraven, le obiski 3x na teden in medicinska sestra, ki me je triletnico, zvečer, ko sem se prebudila iz narkoze po operaciji mandeljnov, s klofuto poslala nazaj v sobo, ker sem jo z jokom zmotila. Moram te strahove predelati? Mogoče. Mislim da moram zamenjati vedenjske in miselne  vzorce in začeti verjeti, da ni vsaka fizična težava, bolezen tako ogrožujoča, kot jo dojemam sama. Ja, pomaga pogovor, toda spremembe so le v mojih rokah!
September je mimo, pol oktobra tudi. Preživela sem tri krasne dneve na kmetiji z otroki in krasnimi sodelavci, obiskali smo lutkovno predstavo Škrat Kuzma dobi nagrado, ob kateri sem se nasmejala, obiskali smo predsedniško palačo, se udeležili krosa ljubljanskih vrtcev, začeli s projektom Emona skozi otroške oči in danes uspešno izpeljali požarno vajo s prijaznimi gasilci iz Nadgorice in Tomačevega. Ja, še vedno imam rada svojo službo, sodelavce in še vedno se učim živeti.
 
Marlo Morgan, Imenovali so jo dvoje src:
"Mi nismo naključne žrtve slabega zdravja, saj je fizično telo edino sredstvo, po katerem se višja raven zavesti sporazumeva z osebno zavestjo. Upočasnitev telesnega delovanja nam omogoča, da se razgledamo in razčlenimo resnično pomembne rane, ki jih moramo zaceliti: ranjena razmerja, luknje, ki zijajo v našem sistemu prepričanj, prirasle tumorje strahu, spodkopano vero v stvarnika, otrdela čustva neodpuščanja in drugo."