Prvovrsten strah
dajem na razprodajo.
V neomejenih količinah.
Idealen je
kot hišni prah,
ki izvrstno
prekrije police
brezmejnega smeha
in iskric v očeh.
Ime mi je Evelina in sem "ANKSIOZNEŽ".
Ja, nagnjena sem k anksioznosti. Že kot otrok sem se spopadala s strahovi in nekateri me spremljajo še danes.Toda danes živijo z mano brez večje škode. Sprejela sem jih. Včasih me še presenetijo, toda potem jim rečem: "Aha, spet ste tu. Zdaj vas že dobro poznam in ne morete me več podreti na tla."
Postavljala sem si vprašanje, zakaj se pojavljajo, berem knjigo Dušne zgodbe in preberem:
"...ker nisem imel občutka o lastni vrednosti, nisem verjel, da imam pravico biti živ. Ker nisem verjel, da imam pravico biti živ, sem se vsega na smrt bal. Ker sem se vsega na smrt bal, sem moral vse nadzirati - in potreba je bila silovita, kajti v čustvenem pogledu je šlo za vprašanje življenja in smrti."
In res, tudi s potrebo po nadziranju moram opraviti, predvsem pa si še naprej dvigovati lastno vrednost.
