Hladi me zima
v gubah moje duše.
Na njenih stenah
veter ivje riše.
Je na rokah
že pretanka koža,
je obrabljena,
nič več ne boža.
Je zeleni travnik
sklonil glavo pisano,
glasno zajokal.
Spomin,
na nikoli doživeto,
je v prašnem kotu
tiho stokal.
Je želja,
da pogrela sapo bi,
kričala
in kot v zgodbi Andersenovi
se prva je prižgala.
Potem še druga, tretja
in naslikala privide,
dokler izza ovinka
nekaj Svetega ne pride.
Je samo zame,
je tisto pravo
in novo pot
mi s cvetjem je postlalo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar