V časopisni papir
zavijam svoje sanje,
da ne bi se zdrobile.
Pošiljam jih na potovanje,
kjer domujejo prijazne vile.
Tu in zdaj ostajam jaz,
nasmeh prekriva mi obraz.
Na licih so le solz sledi
in vse bledi in vse bledi.
Ni važen ritem, ni važen dih
in moj zavetnik je prepih.
Odstrani staro pajčevino,
se na zahodu je zdanilo.
P. Coelho, VALKIRE, je knjiga, ki jo berem. Knjiga, ki me dviga do nebes in spusti v pekel in spet gor...vse je tako hitro...
"Bodite pogumni. Odprite srce in poslušajte, kaj vam govori. Sledite svojim sanjam, ker je le človek, ki se ne sramuje samega sebe, zmožen po svetu širiti svojo milost!"
In sanje so najbolj individualna stvar. In prave sanje so tiste sanje, ki niso pogojene z drugimi ljudmi za uresničitev. In nihče, res nihče, nima pravice preprečevati drugim, da jih uresničijo... in ne očitati njihove pripadnosti...
In ni potrebno, da so to tudi naše sanje. Lahko pa smo počaščeni, da jih delijo z nami... lahko pa se ob tem učimo in tako najdemo svoje....
Ni komentarjev:
Objavite komentar