Kdaj si zamenjal podplate,
da so skočili iz pletenih copatk
v superge z vihravimi vezalkami
v ritmu najstniških melodij
odrezave tonalitete.
Sva zamenjala vlogi
pri postavljanju vprašanj,
le da odgovori včasih molčijo,
ko po prstih plezajo v babičino skrinjo
časovnega traku,
po katerem se še vedno vračaš,
v sobotnih jutrih,
z otroškim zadahom,
ki seda v luknjico pod vratom.
To pesem sem napisala v par minutkah, ko sem opazovala njegove bose noge, pri skakanju po dnevni sobi sredi zime ( pravzaprav je danes PRVI zimski dan ). Moja mama vedno, ko ga vidi, zgroženo pravi, da bo zbolel. Ker se to ne realizira, svoje razmišljanje nadgradi z revmo. Sama sem že obupala nad prepričevanjem, naj pusti na nogah vsaj nogavice, ko pride domov, saj so vse besede kot bob ob steno.
In včeraj so se mi njegova bosa stopala zdela ogromna. Kdaj mu je noga tako zrasla?? Pa ne samo noga, ampak tudi okončine, trup, pa tudi jezik :)
Ko je bil še dojenček, sem se spraševala, kdaj bo shodil, kdaj bo spregovoril, kdaj se bo sam oblekel ... zdaj pa bi rada včasih kar zavrtela čas nazaj, da bi ga dvignila v naročje, mu kaj novega povedala, pokazala, ali ga preprosto objela in stisnila k sebi. Še vedno mi kdaj zleze v naročje ali tudi v najino posteljo čez vikend, toda zdaj bi rada ta čas tudi podaljšala.
Ja, to sem jaz. Včasih bi čas kar porinila naprej, spet drugič ga vlečem, da bi se upočasnil, premalokrat pa uživam in živim v tem trenutku. Premalokrat se zavedam, koliko je pomemben ZDAJ!
Tokrat bom zaključila z mislijo iz nekega filma, ki sem ga gledala že doooolgo tega. Na žalost naslova ne vem.
"Ko smo majhni komaj čakamo, da odrastemo. In ko enkrat to dosežemo, samo še iščemo zavore. Toda zavor ni. Zakaj ne bi torej uživali v vožnji?"