Spraševanja

 Ko hodim med cvetjem,

koliko je mojih semen,

ki legajo v pore 

že stkane preproge?

Ko zbiram med zankami,

in nasnujem nov vzorec,

katere barve so tiste,

ki so jih zmešali 

moji neizkušeni prsti?

Ko naberem njihove objeme

jih spravim v rokavice,

kolikšen je delež moje toplote,

ki jo dajem naprej?

In ko utrgam poganjke

in sestavim svoj šopek

v doma narejeni vazi,

ali lahko rečem,

da je to cvetje moje?

Imam srečo: sem na dopustu in pred mano je en lep pomladni sončni dan. Imam srečo: živim na podeželju, ob reki, kjer je veliko možnosti za sprehode v naravi. Imam srečo: ker je med tednom in dopoldne na teh poteh ni gneče. Lahko si jih prisvojim.  

Koliko stvari imamo, ki so res naše, saj smo zanje plačali večjo ali manjšo vsoto? Če imamo možnosti, če izkoristimo priložnosti, če imamo službo ... potem imamo lahko obleke, veliko oblek, vsako sezono nove. Imamo čevlje, veliko čevljev, za vsak letni čas. Imamo kolesa, rolerje, rolke, skiroje, motorje, avtomobile, stanovanja, hiše ... v hišah igrače, pohištvo, knjige, računalnike, televizijo ... v škatlah predmete, od katerih se res še ne moremo ločiti, ker nas spominjajo na lepe stvari, dogodke ali ljudi, v kleti veliko robe, ki jo bomo mogoče enkrat še rabili ... Če imamo vsaj nekaj od tega, v bistvu spadamo med premožnejše prebivalce na svetu. Med bogate! 

Kaj pa je v resnici res moje? Kaj od vsega kar imam, čuvam, hranim, negujem ... res šteje? 

Vedno bolj ugotavljam, kako so materialne stvari malo pomembne. Res je, potrebujemo oblačila, hrano, streho nad glavo. Toda, ko nas enkrat ne bo več na tem svetu, bomo vsi enaki, z več ali manj prostora pod zemljo ali nekje nad njo.

Še manj je moja narava. Moja v tem smislu, da si prilaščam poti, drevesa, košček plaže, morja, reke, vode ... da stvari preoblikujem le v svojo korist, dobiček. V bistvi nam vse to da Zemlja brezplačno v najem.  Naša edina dolžnost naj bi bila, da stvari ohranimo v čimboljšem stanju za vse tiste, ki pridejo za nami. 

V nedeljo sem na enem od teh sprehodov nabrala zvončke. Danes so bili že oveneli. Lepšali so mi dom dva dni. Vsi tisti, mimo katerih sem v nedeljo šla in jih nisem natrgala, so še vedno tam, enako lepi. 

Po današnjem sprehodu sem napisala pesem ( ne to, tale je iz MOJE prve pesniške zbirke :). Zdaj se vprašam, koliko teh besed, besednih zvez, ki sem jih uporabila, je bilo že uporabljenih? Je potem ta pesem res moja? 

Danes sem na sprehodu srečala enega samega sprehajalca - starejšo gospo. V roki je nosila vrečko in pobirala smeti! Vstavila sem se in ji izrekla priznanje. In gospa se mi je zahvalila, ker sem jo pohvalila.

Nisem ji dala nič otipljivega, le opazila sem dobro delo, ki ga je opravljala in mislim, da sva se obe razšli za spoznanje bogatejši.  Mogoče bom zdaj tudi sama, ko bom šla hodit v naravo, vzela s seboj vrečko in pobrala kakšno smet, čeprav ne bo moja ...

Daniel Quinn, Izmael:

"Svetu ni treba pripadati človeku, potrebuje pa, da človek pripada njemu.

Bitja, ki se obnašajo, kot da pripadajo svetu, sledijo zakonu ohranjanja miru, in ker mu sledijo, dajejo bitjem okoli sebe možnost, da se razvijejo in segajo proti tistemu, kar lahko postanejo. Bitja okoli avstralopitka si niso predstavljala, da svet pripada njim, zato so mu pustila živeti in se razvijati. Kakšno zvezo ima to s civilizacijo? Ali biti civiliziran pomeni, da moraš uničiti svet?"

Danes

 Danes sem trava,

ki se oblači v sončno glazuro,

in sem regratova roža,

ki v razpoki pločnika

opazuje poletje na sprehodu.

Sem mravlja, 

ki dela družbo čebeli,

in pes, ki je ujel žogo.

Sem veter,

ki je prvič nosil mladega vrabca,

sem oblak,

po katerem stopa sonce.

Danes sem senca,

ki hladi potepuha,

sem zven kovanca,

ki pristane v klobuku uličnega pevca.

Danes sem frekvenca otroškega smeha

in večerni sij, ki stopa za parom v hišo.

Sem odprta knjiga na nočni omarici.

Sem najlepša beseda Visoke pesmi,

ki na rokah nočnega goslača

pada na zemljo,

kjer raste trava.

Sin me je pred kratkim vprašal, če bi živela v velikem mestu, velemestu. Moj odgovor je bil NE. Zakaj ne? Ker se v gneči ne počutim dobro. Motijo me hrup, hitenje, velika količina unformacij, ki jih ne potrebujem, potrošništvo, izmikajoči pogledi, Ko se iz mesta vrnem domov, na deželo, občutim olajšanje. Šele takrat dobim občutek, da sem del nečesa večjega, dobrega, čeprav smo vsi, res VSI v bistvu eno. Mislim, da so naša dejanja povezana, naše misli povezane, vse je ena energija. Veliko bolj kot mislimo smo povezani z naravo: drevesi, rekami, kamni, oblaki, predvsem s soncem, ki se ga največkrat zavedamo predvsem takrat, ko ga dlje časa ni. Mislim, da občutimo in izražamo premalo hvaležnosti za stvari, ki se nam zdijo samoumevne. 

Večkrat grem na sprehod k Savi. Tik ob strugi je steza, na kateri sem, do prvega vala epidemije, v osmih letih srečala mogoče 8 ljudi. Tam je tudi manjši gozd, kjer so predvsem listavci. V vseh letnih časih se sliši veliko ptičjega petja, razen pozimi, ko si oder prisvojijo vrane. Pred kratkim sem ta gozdiček imela priložnost videti s ptičje perspektive. Presenetila, pravzaprav kar navdušila me je pestrost barv razgaljenih dreves - njihovo lubje je bilo tako različno, belo, svetlo rjavo, oranžno, sivo ... In jaz sem mislila, da je narava pozimi pusta! 

Včasih grem hodit po poljski cesti naprej od hiš, proti Brodu. Tudi tam srečujem vedno več ljudi. In vedno več je ljudi, ki ne dvignejo pogleda s ceste, ne pozdravijo, kaj šele, da bi se nasmehnili. Mogoče bi kdo rekel, da je kriva korona in strah, toda to sem opažala že prej. In s čim lahko okužiš drugega človeka, če se mu nasmehneš, ko ga srečaš, če mu rečeš dober dan?

Nasprooti naše hiše je včasih tudi bil gozdiček, pravzaprav nekoliko širši pas dreves, ki je ločil zgornja polja od travnika spodaj. Zdaj ga ni več. Lastnik ge je v dveh letih popolnoma posekal. Ko smo ga sosedje vprašali zakaj, je rekel, da mu dela škodo pri obdelovanju polja, da mu delajo škodo živali, ki so se v njem občasno zadrževale - srne, zajci, kakšna lisica. Dodal je še, da če so nam drevesa tako zelo všeč, naj jih posadimo pred hišo. In to je dejal kmet, ki naj bi živel z naravo, jo bolj čutil, ji bil bolj hvaležen, saj je odvisen od nje. 

V časopisu sem tudi prebrala, kakšna gneča je bila v Planici, Tamarju med temi prazniki. Ljudje so se sankali po skakalnici in s tem razrili doskočišče, ki ga uporabljajo športniki. Ljudje, ki so šli v naravo, so hodili po progi za smučarske tekače, čeprav so imeli cesto zraven. Po opozorilih pa so se še  razburjali. Podobno je tudi na BMX progi za Bežigradom, ko jo uporabljajo za tek, vožnjo z motorji, avtomobilčki na daljinsko vodenje in tudi za sankanje. Pomemben je njihov trenutni užitek, le njihovo trenutno dobro počutje. 

Pred časom sem šla s kolesom v Pirnče. Ko sem se vračala čez brv, sem na koncu zavila na stezo, manjši klanček, kjer je hodil starejši par. Ustavila sem se in šla nekoliko nazaj, da sem jima naredila prostor. Čeprav je pot za pešce, se mi je gospod opravičil, saj sem morala s kolesa. Opravičil se je kolesaju, ki itak s svojim gorskim kolesom škoduje naravi, uničuje podrast! Odvrnila sem mu, da je pot pravzaprav namenjena pešcem in če smo ljudje razumni, je dovolj prostora za vse. Gospod se je celo ustavil in odvrnil, da imam prav. Zaželeli smo si lep dan in šli naprej. 

A vendar smo vsi eno ... Premalokrat se zavedam svoje čemernosti, egoizma in kako s tem vplivam na okolico, energijo, ki jo oddajam. Mogoče je to, da se umaknem sploh ni rešitev. Mogoče bi bilo bolje, da bolj ozavestim, kaj počnem, rečem, mislim. Ko smo nesrečni, nismo prijazni, ne do sebe, ne do drugih, ne do narave. A vsi smo eno ... 

Naslednjič, ko bom šla v mesto, se ne bom več umikala gneči in čemernim obrazom. V množici ljudi se bom raje osredotočila na nasmejane obraze, objeta telesa, počasnost. Med hrupom bom poskusila izluščiti smeh, prijazne pogovore, prijazne besede, mogoče petje. Ko bom čakala v vrsti že pred trgovino, ne bom gledala v telefon, kar že itak zelo redko počnem, temveč bom pogledala, kakšne barve drevesa so pa tam, koliko ptic je na vejah. V trgovini se bom še naprej pod masko nasmehnila prodajalki, človeku za mano, pred mano. Prispevala bom hrano za tiste, ki živijo v pomanjkanju. Še naprej bom hvaležna za vsako drevo, ki je v moji okolici doma in za tista, ki jih imamo doma, na dvorišču. Hvaležna bom za predenje mačke, za gnezda na magnoliji. Hvaležna za skupna prebujanja, drobne pozornosti najbližjih, za sodelavce, otroke, za vsakodnevni smeh, ki ga v bistvu ni malo, za sms-e tistih, ki so daleč. Ne morem spremeniti vsega, lahko pa spremenim svoj odziv na stvari, ki mi niso preveč všeč. Lahko postanem sonce, lahko postanem roža, lahko postanem žoga, mravlja, ptica ... Lahko postanem "Danes sem" pesem v svoji pesniški zbirki 😊. Vsak dan lahko izberem.

Po zapiskih Mary Carrol Nelson: ONSTRAN STRAHU, nauki dona Miguela Ruiza o svobodi in radosti:

"Vsako človeško bitje je mogoče primerjati s celico v mišici. Ljudje smo podobni izmenljivim celicam. Če sem jaz vi in ste vi jaz, nimam nobenega razloga, da bi vam želel slabo. Če ste vi jaz, zakaj bi želeli slabo meni? Če sem jaz moj planet, zakaj ga moram uničevati? Zakaj ga ne poskušam razumeti? Zakaj ne poskušam razumeti vas?"

VABILO

Vabilo

 Greš z mano
hodit po tleh neba?
Bova šla čisto po svoje,
kot priložnost.
Mimo kavarn,
kjer se odvijajo koncerti mrmranja
s pritrkavanjem skodelic kave.
Mimo cerkva,
kjer zvoniki prebadajo
robove oblakov.
Danes ne potrebujeva bogoslužja,
da bi se povezala z vestjo.
Pojdiva po ulicah,
kjer popoldan poplavlja
in dežniki tekmujejo med seboj.
Mimo vseh besed,
ki beže od glasov,
prihajajoč za njimi.
In kar naprej,
na nikogaršnji travnik,
z roko v roki,
da preženeva praznino med prsti.

Pa jo imam. Svojo prvo pesniško zbirko. Dve leti je trajalo, od prvega pogovora z Glorjano, mojo urednico. Poslala sem ji nekaj pesmi in njen odgovor me je zelo razveselil:

 "Kar sem prejela od vas (temu jaz pravim pesniški material), je najboljše, kar sem prejela v resnično dolgem času in dobim ogromno poezije."

In potem se je začelo delo, garanje. Njene vožnje do Domžal, kjer sva se največkrat dobili, do Medna, kjer sem doma. Pogovori, popravki, iskanje ustreznejših besed, besednih zvez ... Ko sem opravila vse svoje delo, upoštevala njene nasvete, ko sva izbrali tiste, ki so se nama zdele najbolj prave, je bilo potrebno postaviti vrstni red in nazadnje še naslov: Prvi korak. 

Poiskala sem lektorico, Aleksandro Kocmut, ki je tudi pisateljica in pesnica. Poiskala sem oblikovalko. Po nasvetu še ene pesnice Saške Strnad sem se obrnila na Tatjano in njen studio Vangaro. In glej: doma je kar čez Savo, na Verju pri Medvodah, kjer tudi dela. Skoraj soseda. Dobili sva se na kavi, da sva se spoznali, da me je ona spoznala in tako lažje pripravila naslovnico in ostale strani. Poslala mi je tri predloge. Na prvem so bile ženske noge/koraki, na drugem je bila mačka - ugotovila je, da jih imam zelo rada, tretji predlog je bila skodelica kave, ki jo obožujem. In ravno slednji me je najbolj pritegnil. Mogoče  za to, ker je v zbirki tudi pesem Pridi na kavo, mama sem se odločila zanj.  Čeprav je kava pogosto prvi korak: zjutraj v nov dan, v srečanja s prijatelji, v nova poznanstva, v spravo ... mi naslov kar naenkrat ni bil več všeč. Te utemeljitve mi niso bile dovolj. Spremenila sem ga v Srkanja. Po izmenjavi mnenj z Glorjano pa je nastalo Vsrkavanje. Ko sem gledala napisan nov naslov, so vame  kar skočile črke sredi besede vsrKAVAnje. In to je odločilo. Naključje? Mogoče 😊.

Sledilo je iskanje tiskarne. Tatjana je pošiljala povpraševanja, jaz sem pregledovala ponudbe. Odločila sem se za tiskarno, kjer dela njen kolega. Mislila sem, da bo dobro, da jo pozna, da se bo bolj potrudil. Bilo pa je ravno obratno. Ne vem točno, kaj je bil vzrok, da se je prvi tisk ponesrečil in je naslovnica imela napako. Sam je trdil, da je kriva oblikovalka, da mu je pač poslala tak dokument. Pozabil pa je omeniti, da ga je po telefonu prosila, naj jo opozori, če bo potrebno kaj spremeniti, popraviti.  Mogoče si je mislil, da je itak le ena pesniška zbirka izdana v samozaložbi in bo avtorica hitro zadovoljna. Kdo pa še bere poezijo? Naredili sva reklamacijo. Toda kdo bo kril stroške? Najprej sem se vstrašila, da bom jaz. Po premisleku pa sem ugotovila, da sem pri vsem tem še najmanj odgovorna. Ne spoznam se na oblikovanje, zato sem najela nekoga. Ne spoznam se na tiskanje in tudi za to sem najela nekoga. Oba sem plačala za njuno delo in če je prišlo do nesporazuma, do napake med njima, naj onadva prevzameta odgovornost! In tako je potem tudi bilo.

Drug tisk je bil ok in po doooolgem času sem knjigo imela v rokah. Svojega drugega otroka 💕.

Nekaj sem jih že podarila, nekaj sem jih že oddala v zameno za prostovoljne prispevke. Cene nisem postavila, morala bi odpreti s.p. za izdajo računov. Zaenkrat naj ostane tako, da vidim, kako se bodo stvari odvijale. Na žalost zaradi tega nesrečnega virusa ne morem imeti javne predstavitve, vendar vseeno razmišljam, kako bi jo poslal v širni svet. Presenečena sem, koliko ljudi, za kakšno dobro ceno so pripravljeni podpreti moje ustvarjanje! Dobila sem dodatno voljo za naprej in že razmišljam, kako, s kom in kdaj bi ustvarila drugo pesniško zbirko. Materiala imam dovolj. Zdaj še bolj vem, da se ne smem zadovoljiti s približkom. Čeprav je napaka majhna in bi kdo rekel, da je tudi tako v redu, ni v redu, ker ni tako, kot sem si zamislila in hotela jaz. In  tudi plačala za to. In čeprav je oseba dobra in prijazna in se mi na trenutke celo zasmili, se ne bom zaradi tega jaz počutila krive in prevzemala odgovornosti za nekaj, kar ni moja krivda. 

Naj bo pesem Vabilo, ki je tudi prva v zbirki, vabilo vsem vam, da me berete in spremljate še naprej 💖🕮.

Paulo Coelho, Ob reki Piedri sem sedela in jokala:

"Kadar se bojujemo za svoje sanje, nam stvarstvo vselej priskoči na pomoč, pa naj se zde sanje še tako neumne. Zakaj naše sanje so in le mi vemo, koliko nas stane, da jih sanjamo."

PODBLUTBE

Ni dovolj mehke krpe,

s katero se obriše trdoto besed 

vržene v megli.

Ne vidi se grede za njo,

v katero padajo z nizko valuto,

poganjajo kot bršljan,

se zažirajo,

krvavijo navznoter.

Beseda oprosti 

ima dolg zamah.

Podplutbe ostajajo,

kot senca,

ki se loči od ptice,

ki poleti v nebo.

Zaradi besed, ki sem jih že pred časom prebrala na svojem blogu, ko je nekdo upal, da bom napisala še kaj. Zaradi besed v knjigi Cecelije Ahern, Skok v ljubezen: "... da me bolj privlači zamisel o pisanju, kot pisanje samo," sem se odločila, da spet kaj zapišem. In mogoče pri tem tudi vztrajam. Dalj časa.

Besede. Rada imam besede. Zelo. Tiste napisane, če so v pravi kombinaciji. Izgovorjene, če dvignejo energijo, pobožajo, prijetno vznemirijo, tolažijo, spravijo v smeh, razjasnijo stvari ...

Ko sem bila majhna, sem zelo pogosto slišala, kako občutljiva sem. Še vedno ne vem, ali so to govorili, ker sem res bila, ali sem zaradi tistih besed postala. Vem pa, kako nikoli nisem mogla skriti prizadetosti, zaradi besed, ki so bile izgovorjene ravno s tem namenom. No, mogoče niso bile izgovorjene za to, ampak so bili ljudje le iskreni, kot so sami rekli. Ko so videli, da so se mi zasolzile oči, sem spet poslušala, zakaj sem tako občutljiva.

Zdaj, ko sem v zrelih letih, ne jokam več tako hitro, še vedno pa zaboli, zelo zaboli. Pa ne toliko zaradi tega, kar mi nekdo reče, temveč zaradi načina. In potem spet uporabi besede: "Saj sem bil le iskren/a!" Včasih ne prizadenejo mene, ampak ljudi zraven mene. Vprašujem se, ali je iskrenost res to, da nekomu poveš resnico tako, da ga ponižaš, raniš? Ne, to zame ni iskrenost, to je namerno ponižanje nekoga, ki nam ni všeč ali nam njegova dejanja niso všeč. Resnico, kritiko se da povedati tudi drugače.  

Že od nekdaj sem preveč razmišljala, kako naj nekomu povem kaj neprijetnega, da ga ne bom prizadela. Katere besede naj uporabim? Vse to se da, kadar nisem  čustveno vpletena, v afektu, jezna, prestrašena ... Takrat znam tudi sama usekati z besedami, prizadeti tiste, ki so mi najbljižji. Moj oprosti kasneje zveni tako ... prazno.

Potem pa sem naletela na knjigo Štirje dogovori. V njej avtor Don Miguel Ruiz govori o toltrških modrostih:

1. BODI BREZGRAJEN V BESEDAH,
2. NIČESAR NE JEMLJI OSEBNO,
3. NIČESAR NE DOMNEVAJ,
4. VSELEJ DAJ VSE OD SEBE.

Všeč mi je bil občutek, da lahko nekaj spremenim pri sebi,  ne širim negativne energije. Trudim se, da o ljudeh ne govorim slabo. Ne uspe vedno, a se trudim in skušam ozavestiti. Na FB ne kritiziram objav, ki mi niso všeč, le preskočim jih. No to sem delala že prej.  Težje mi gre, da  sebe ne kritiziram preveč. Počasi gre na bolje. Ko mi kdo reče, naredi kaj slabega, žaljivega se trudim, da ne jemljem osebno. Njegove besede in dejanja kažejo na to, kakšen je on in ne kakšna sem jaz. Pa še to: če opazim, da nekdo naredi nekaj dobrega,  pohvalim. Včasih  je to težje :). 

Ja, besede imajo veliko moč, pustijo sledi, še posebno, če jih slišimo pogosto, če jih poslušamo, ko smo majhni. To bi se morali bolj zavedati tudi v vrtcih in v šolah.

Charles Martin, Gora med nama:
"Palice in kamni lahko bolijo, toda če res želiš nekoga prizadeti, uporabi besede."

P.S. Opravičujem se za slovnične napake, predolgo že nisem pisala :) 

Spraševanja

UDEJANJENA

Je to reka?

Ali so to kamni, 

ki stokajo od užitka, 

ko jih liže s svojim vlažnim jezikom

vedno znova in znova?

Je to reka?

Ali je to breg, 

ki joka,

ko s svojimi hladnimi rokami

grebe po njegovi koži?

Je to reka?

Ali so to veje,

ki jih je odtrgala od korenin

in so se zataknile,

ne da bi prišle do cilja?

Je to reka ali sem jaz?

Razredčena od dneva

se na njeni obali gostim.

Podobna ustekleničenemu zarodku,

ki je pobegnil

iz kozarca s formaldehidom,

hlastam za obliko.

Zelo rada grem k Savi. Na srečo potrbujem le nekaj minut in sem na njenem bregu, na slabo izhojeni poti, kjer sem v vseh letih srečala le nekaj ljudi. Pot gre včasih tik ob vodi, včasih se nekoliko umakne med drevesa. A vedno jo slišim, reko. Ko jo poslušam  - ali so to mogoče kamni, veje, breg, ki jo omejuje -  glasovi celega dneva v meni počasi potihnejo. K reki grem iskat tišino v sebi, umirja me pogled na njen tok. Umirja mi misli.

Včasih je treba umiriti misli - jaz jih moram - saj neprestano nekaj premlevam, se sprašujem zakaj (sem tako čutila, odreagirala, obsojala - sebe in druge), iščem nove možnosti, načine za naprej, da ne bi s svojimi besedami, dejanji prizadela druge. predvsem svojega otroka.  Razmišljam, kako in kaj bi bilo dobro narediti, da bi mu dala vedeti, da je vredu, da bi na svet gledal bolj optimistično, da ne bi iz majhnih težav naredil velike. da bi spoznal, da je vsak trenutek priložnost, da naredi drugače, reši težavo. Kaj bi JAZ morala narediti, da bi ON spoznal, naredil ...

Ampak ... Vse se začne z mano! Ne v odnosu do njega ali do drugih ljudi, ki so okrog mene, ampak v odnosu do sebe. Kaj lahko JAZ naredim, da bom JAZ gledala na svet in težave bolj optimistično? Da bom JAZ začela reševati težave in ne zgolj razmišljati o njih, da bom JAZ začela skrbeti zase, da bom JAZ spoznala, da sem JAZ ok, z vsemi napakami, kajti vedno odreagiram tako, kot v tistem trenutku najbolje znam. Kako JAZ lahko spremenim miselne in vedenjske vzorce in najdem mir. KAJ JAZ LAHKO NAREDIM ZASE! Vsak ima svojo pot, ki jo mora prehoditi, z vsemi dobrimi in slabimi izkušnjami. Ne morem, ne smem jih nikomur odvzeti, največ kar lahko naredim je, da sem tam, ko me potrebujejo.
Vedno se trudim, da bi v neprijetnih stvareh našla nekaj koristnega. In vedno za neprijetnimi stvarmi pridejo prijetne, še posebno, če se iz njih nekaj naučim, spremenim miselne in vedenjske vzorce, ki ne koristijo. Ljudje in stvari  pridejo v moje življenje takrat, ko jih potrebujem.

Zato imam rada reko. Njeno pripovedovanje me  umirja, vedno gre naprej in vedno pride do cilja ...

Thomas Bernhard, MRAZ:

"Zmeraj sem si za petami. Lahko si predstavljate, kako je, če odpreš samega sebe kot kakšno knjigo in notri najdeš same tiskarske napake, drugo za drugo, na vsaki strani kar mrgoli tiskarskih napak! Ampak vse je kljub stoterim, tisočerim tiskarskim napakam mojstrovina."

Iz istega koščka blaga ...

Ko grem hodit

med cvetje mehke in trde vezave,

koliko je mojih semen,

ki legajo v pore že stkane preproge?

Ko izbiram med zankami

in nasnujem nov vzorec,

katere barve so tiste,

ki so jih zmešali le moji neizkušeni prsti?

Ko naberem vse objeme

in jih spravim med volnene rokavice 

vdihov in izdihov,

kolikšen je delež moje toplote,

ki jo dajem naprej?

Ko utrgam poganjke,

sestavim  svoj šopek v doma narejeni vazi,

ali lahko rečem,

da je to cvetje le moje?

slike so s fb strani Parka Pečno

Med temi prazniki sem bila tudi doma, v Kanalu. Preden grem, si pogosto rečem, da moram spet iti pogledat v Park Pečno, saj sem vsakič, ko gledam slike na facebooku navdušena. Tokrat so me za ogled prepričali Jakob, ter sestrična in njen partner. Upala sem tudi, da bom videla  muca, ki sta tam doma. Pa smo šli. Ob urejenosti gozda, obogatenega z glinenimi figuricami Kluba keramikov iz Kanala, sem ponovno ostala brez besed. Gozd na površini petih hektarjev je v zasebni lasti pobudnika Parka Pečno Primoža Kožuha. Zakaj sem povdarila v zasebni lasti? Zato, ker za ogled parka, preživljanje časa v parku, kjer se sliši le ptićje petje, vodo, drevesa, kjer imaš na voljo klopce, da se vsedeš, knjige, ki jih lahko bereš, priložnostne razstave, ki si jih lahko ogledaš, NE POBIRA NIKAKRŠNE VSTOPNINE! Gozd je uredil, z gozdom živi (verjetno ob pomoči tudi drugih ljudi) in vso to lepoto, življenje deli z drugimi. Na razpolago je vsakemu, ki si hoče to ogledati in vse kar pričakuje je, da imamo obiskovalci spoštljiv odnos do vsega, kar tam vidimo. Gozd in poti so namenjene celo gorskim kolesarjem! Waw! Jaz osebno ne poznam človeka, ki bi v Sloveniji ravnal podobno. Zato sem ob sprehodu skozi park začutila močno spoštovanje do tega človeka, upanje, da se bo svet le začel vrteti v pravo smer, da vse le ni tako temačno. Hlepenje po materialni lastnini, po imeti vedno več le zase, nas na dolgi rok ne bo osrečilo. V bistvu smo vsi na tej naši zemlji le na obisku in kot sem prebrala v knjigi Robina Sharma Svetnik, deskar in direktorica: "Vsi ljudje na svetu smo povezani, vsi smo iz istega koščka blaga." 

Lev Nikolajevič Tolstoj:

"Predstavljaj si, da je smisel življenja samo sreča, po bo življenje postalo nekaj krutega in nesmiselnega. Sprejeti moraš to, kar ti govorijo človeške modrosti, tvoj razum in srce: smisel življenja je služiti sili, ki te je poslala na svet. Potem bo življenje postalo eno samo veselje."

Spoštovani Primož Kožuh, HVALA!

Hotel brez zvezd(e)

Čepi v kotu,

na pajčevini vaših dejanj,

prilepljena k ostankom krilc.

Mimo jezikov odlepljenjih tapet

pajčje noge nosijo

zadušene krike ljubimcev.

Votel odmev vaših drobtin, 

ki padajo skozi raztrgane žepe,

dajejo intonacijo slani čipki, 

ki na licu poje blues.

Na oglasni deski preddverja

zaprašeni oglasi počitnic

ponujajo brezplačne nasmehe otrokom, 

ki se v Vidkovih srajčkah pode

med praznimi plačilnimi kuvertami.

Recepcija.

In tam na desni in levi

zamašeno stranišče 

napihnjenih besed iz vaših vampov, 

ki zliva smrad

na zelenico pred vhodom, 

kjer venijo krizanteme.

Redkokdaj se peljem v mesto z avtom, kar sem že omenila, a pogosto naletim na veliko gnečo. Zdaj se že prej psihično pripravim, da se ne razburjam. Ljudje rinejo skozi rumeno ali celo rdečo v že zabasano križišče in naredijo še dodaten zastoj. Namerno zapeljejo naprej, čeprav vidijo, da se bodo vstavili sredi križišča. 

Pripeljem se na parkirišče in vidim, kako nekateri parkirajo čez dve parkrni mesti, pa sploh nimajo tako velik avto, le veliko so zanj plačali. 

Na vlaku je veliko sedežev zasedenih s torbicami in plašči  urejenih gospa v srednjih letih in ne nahrbtnikih "mularije", kot bi si kdo mislil. In čeprav se vagon polni z vedno novimi potniki, svojih stvari ne umaknejo. Ko vprašaš, če je prosto, se jim pogosto na obrazu vidi nejevolja.

Ko gledam poročila se veliko stvari vrti  okoli denarja  in seksa. Vse za zadovoljitev svojih potreb na račun drugih, tudi šibkejših. Tisti, ki bi morali delati za dobro vseh ljudi, se nanje požvižgajo. Žalosti me to, da sploh ne vidijo ali pomislijo na druge, samo grabijo stvari zase. Daj človeku v roke denar ali oblast in videl boš, kakšen je.

Dvomim, da bodo zdaj kaj krajše čakalne vrste v zdravstvu. Ravno tako dvomim, da bodo zdravniki, ki so se zdaj zaradi svoje neprijaznosti izgovarjali na preobremenjenost kaj spremenili. Če delaš stvari s srcem, se to vidi in čuti. Ne rečem, da imaš kdaj slab dan, toda ti slabi dnevi, naj bi bili izjema in ne pravilo. 

Včasih se počutim prav neumno, ker pred svojimi dejanji pomislim tudi na to, kaj bo to pomenilo za druge. Kot da nisem več s tega sveta. Sem se pa odločila, da se bom ljudem, ki me presenetijo s prijaznostjo in empatijo zahvalila za to, jim dala vedeti, da je bilo to opaženo in predvsem, naj s tem ne prenehajo. 

Berem Ano Karenino in ugotavljam, da je že takrat Tolstoj vedel, kako stvari stojijo. Ali pa se vse od takrat ni spremenilo nič. Vsaj ne na bolje ... Dober politik, nadrejeni, voditelj, je tisti, ki ga pri svojih odločitvah vodi dobro ljudi, ki so ga izvolili in ne predstava o tem, koliko bo le on imel od tega. Empatija se izgublja, kot da ne bi vedeli, da 2m pod zemljo denarja in drugih dobrin sploh ne bodo rabili. Enaki bodo najsiromašnejšemu brezdomcu, le energija, ki bo ostala za njimi bo drugačna ...

Lev Nikolajevič Tolstoj, Ana Karenina:

"... ravnodušnost do javne blaginje ... Po mojem ne more biti trajna nobena dejavnost, če ne temelji na osebni koristi."

Včerajšnje stopinjje

Včerajšnje stopinje 

so spotaknile korak

in mah je nemočno stegoval roke,

da bi prestregel

trganje lobanjskih šivov.

Padla si do korenin.

Trtica je pognala v rep,

ki te je potegnil na najnižjo vejo.

Objemalni refleks se je

reinkarniral,

da si lahko zgrabila tolaženje,

ki je do sedaj prevečkrat zavilo na obvoznico.

Potegnila si se na vrh.

Zdaj imaš priložnost,

da se razgledaš,

utrgaš jabolko,

okusiš sok,

ki se ti cedi po bradi

in z njim nahraniš goliče v gnezdu.

Ko sem bila stara tri leta sem bila prvič v bolnici. Odstranili  naj bi mi mandeljne. Spomnim se tudi svoje starejše sestre, ki je bila v sobi z mano, ona je bila že operirana. Spomnim se, neonskih luči nad sabo, ko so me peljali v operacijsko. Kot v filmu. In potem sem se spet zbudila v bolniški sobi. Spomnim se, da  sestre v sobi ni bilo več. Med tem časom je šla domov.  Edine osebe, ki mi je takrat predstavljala neko varnost, čeprav je od mene starejša le 15 mesecev, nisem našla. Spomnim se, kako sem jo iskala s pogledom, kako zelo me je bilo strah. Vstala sem iz postelje, šla na hodnik, ki se mi je zdel neverjetno velik, širok in jokala. In potem je od nekje prišla medicinska sestra, me nadrla, mi prisolila zaušnico in poslala nazaj v sobo, kjer ni bilo nikogar, ki bi rekel, da bo vse v redu, me potolažil. Bi se lahko reklo, da sem doživela travmo? Do tretjega razreda sem bila potem v bolnici še 3x. V prvem razredu 14 dni, v tretjem 10 dni. Takrat ni bilo staršev zraven, bili so le obiski 3x na teden. Bi se lahko reklo, da so me ti dnevi v bolnici, tisti občutki osamljenosti in nemoči tako zaznamovali, da mi še danes kdaj spodmaknejo tla pod nogami?

Ne vem. Vem pa, da je v meni še vedno kdaj prisoten strah pred boleznijo in posledično pred osameljenostjo, da v tistih trenutkih občutim, kot da ni nič odvisno od mene, da sama nimam nikakršne moči, da bi si pomagala. Verjetno sem tudi prevečkrat slišala, kako sem občutljiva, šibka, premalokrat pa tisto čudežno besedo, ki jo jaz govorim otrokom:"ZMOREŠ!" Mislim, da tudi ni naključje, da se mi to pogosto zgodi, ko sem res sama doma, pa ne en dan, temveč kakšen teden, dva ali še več. Slabe izkušnje, boleči spomni so se vsidrali v celice in kot da ni dovolj, da se tega zavedam, da vem od kje je vse, potrebno jih je pozdraviti. 

Pogovarjala sem se s sodelavko, ji omenila svojo težavo in ona mi je predlagala knjigo oz. priročnik Zdravilni kodeks. Šla sem v knjižnico - vsi izvodi sposojeni. Šla v eno knjigarno - razprodana in potem sem jo le našla v drugi knjigarni, jo kupila, prebrala, razmišljala in se odločila, da preizkusim kar avtor (Američan pač) razlaga in priporoča. Bistvo tehnike je, da se zaceli negativni celični spomin. 

Mi pomaga? Dejstvo je, da so podobne težave pri meni v preteklosti še vedno  izzvenele same od sebe. Dejstvo je tudi, da sem bila že prepričana, da sem vse predelala, pa so se strahovi vrnili. Zdaj pa prvič čutim, ne samo vem, da to ni potrebno. Mogoče le imam izbiro, predvsem pa moč, da potolažim tistega otroka, ki je v bolnici takrat tolikokrat bil sam in začenjam zaupati. Sebi, Življenju. Bogu. Mislim, da je navsezadnje vse eno in isto :)

Marlo Morgan, Imenovali so jo dvoje src:

"Strah je čustvo živalskega kraljestva. V njem igra pomembno vlogo, saj je potrebno za preživetje. Če bi se ljudje zavedali božje enosti in bi vedeli, da vesolje ni naključen dogodek, temveč razvijajoči se načrt, se ne bi mogli bati. Ali imaš vero ali strah, obojega ne moreš imeti."

Tandem

Samo še en krog

mora preteči dan 

v tandemu z nočjo

in njegova stran postelje

ne bo več hlastala v prazno.

Saj zmorem sama stopati

vštric urinih kazalcev,

toda dan gre lahko višje,

če ga za roke

drživa oba.

Vse je OK s športom, službo, rokometom. Toda če je to svetovno prvenstvo rokometa in traja tri tedne in ga moram SAMA gledati doma, medtem, ko Tomaž tam dela, mi ni več tako zelo OK. Še lani, ko je šel marca za tri tedne s Petrom v Afriko, mi ni bilo  težko. Tokrat pa je bilo. Ne vem, mogoče je bila kriva zima, mogoče ti mrzli dnevi, kratki dnevi, bolezni vsenaokrog ... ta občutek osamljenosti mi je bil najhujši.  Res, Jakob je že velik fant, toda kljub vsemu še vedno otrok. In jaz še vedno nagnjena k preveliki zaskrbljenosti, strahu, kar sem pred njim skrivala, ker sem mama in to ni stvar s katero bi obremenila otroka To sem ugotovila ta zadnji teden. Zadnji, ko bi po moji logiki moralo biti  najlažje, saj se je njegova odsotnost le iztekala. 

Manjkali so mi vsakodnevni pogovori, izmenjave mnenj, občutek, da je nekdo ob meni, če se karkoli, kjerkoli kaj zalomi. In s tem sem ugotovila, da moram še veliko delati na samozavesti, samozaupanju. Če otrokom v vrtcu kaj ne gre, jim rečem, naj uporabijo čudežno besedo ZMOREM! Zakaj jo pri sebi uporabljam premalo?

Ampak, minilo je. Rokometaši so dobili bron in jutri bo že doma. In jaz? Vedno, ko mi je težko, se vprašam, zakaj je to dobro, kaj se moram naučiti, kako naj se rešim teh ponavljajočih miselnih vzorcev, ki me bremzajo. Tokrat mi je pomagala knjiga Zdravilni kodeks. Stvari je treba pozdraviti. Naši možgani so tako zanimivi. Za eno slabo izkušnjo potrebujejo najmanj pet pozitivnih, da se slaba pozdravi. Stvari se ne zgodijo čez noč, vse potrebuje čas in delo na sebi. Čudežne tabletke ni. Sama sem ponovno ugotovila, da mi nihče ne more dati tistega, kar ni v meni. Varnost, ki ti jo da nekdo drug, ko si že odrasel,  je le navidezna. Jaz sem tista, ki je odgovorna zase, le jaz ... 

Ampak biti v tandemu je vseeno lažje. In zato sem zelooo vesela, da grem samo še enkrat sama spat v najino posteljo :)

Richard Bach, Polet v globine:

"Ko se sprijaznimo s položajem, s katerim se nam ne bi bilo potrebno sprijazniti, tega ne storimo zato, ker bi bili neumni. Sprijaznimo se zato, ker želimo nauk, ki nam ga lahko preda samo ta položaj."

Veliki mali ljudje

Zjutraj tiskajo gravure v moj dan,

veliki objemi malih dlani,

brezmadežna ogledala

radovednih pogledov,

v katerih se odsevi šele začenjajo.

Okorne besede njihovih partitur 

se spotikajo ob različne nianse glasov.

Zemljevide njihovih pomenov

razumem brez navigacije in Googla.

Zvečer ležem spat.

Na drugi frekvenci odkrivam

velike sledi malih dejanj.

Letos bo 24 let, kar delam v vrtcu. 24 let kar opravljam enak poklic. Spomnim se, kako sem šla s prvo generacijo "mojih" otrok - Mravljinčkov - na letovanje na morje. Zvečer smo se  večino zadrževali v skupnih prostorih,  sprehajali so se tudi od sobe do sobe, se igrali z vrstniki iz drugih skupin. Takrat sem že po korakih prepoznala, kdaj gredo po hodniku, stopnicah, moji otroci. Kako zelo sem jih imela rada! Starejša sodelavka mi je rekla, da se bo to zagotovo spremenilo z leti, da navdušenje, ljubezen  splahni. Želela sem, da  ne bi. 

Ko sem se vrnila po porodniški, je bilo obdobje, ko sem se spraševala, če nisem mogoče zgrešila poklic. Takrat sem izgubila stik z njimi, s sabo, z Bogom. Bila sem tako zelo utrujena od dela, ki je bilo enako doma in v službi. 24 ur tolaženja, prepričevanja, hranjenja, previjanja, vzgajanja. Na trenutke sem mislila, da ne bom zdržala. Bilo je hudo zame, za Jakoba in za otroke v vrtcu. Takrat sem porabila največ energije za službo, in  najverjetneje naredila največ napak. Sem pač le človek. 

Potem je Jakob zrasel, šel v šolo in način dela oz. vzgoje doma in v vrtcu se je začel razlikovati. Ponovno sem zadihala, dobila energijo, ideje, ponovno sem jih lahko videla in začutila.

Nove otroke sem dobila v jaslih, pri 11 mesecih in malo več, ter jih pripeljala do šole. Z njimi sem bila pet let, se veselila uspehov, se trudila za pomoč staršem in njim samim pri raznih razvojnih ali vedenjskih težavah. Za vsako skupino mi je bilo hudo, ko so odšli, vendar sem se veselila tudi vsake nove, ki sem jo dobila septembra. 24 let "igranja" z njimi. Najprej 14 dojenčkov, nazadnje 24 predšolskih. 

Je naporno? Ja je! Predvsem, ko so glasni, razigrani, ko ne slišijo navodil, ko moraš 19-im triletnikom namazati palačinke za zajtrk, namazati maslo z medom na kruh, vmes še komu obrisati ritko, poskrbeti, da se potem umijejo, poskrbeti, da so pozimi ustrezno oblečeni z vsemi kapami, rokavicami, šali, z zavezanimi čevlji in nato ponoviti vajo v obratnem vrstnem redu, ko se vrnemo na kosilo. In popoldne, ko je pomočnica sama z njimi, ko se zbudijo, ko je treba pospraviti ležalnike, jim dati malico in pospraviti po malici. 19 triletnikov ki niso nikoli tiho in nikoli pri miru :) Si predstavljate? To je le fizično delo. Potem je tu še vzgojni program in nežnost in tolaženje in  reševanje konfliktov in ... itak pa se z njimi le igramo. 

Je delo lepo? JA, JE! JE ČUDOVITO! Ko te zjutraj otroci z navdušenjem pozdravijo, objamejo, ko parlamentirajo s tabo, kaj je to maraton ( a ne Vesna), Ko vidiš, da premaga strah pred višino in samostojno skoči, ko vidiš, da razume kaj je to krog, kvadrat, ko prepozna barve, ko zna šteti, ko prepeva, likovno ustvarja in prvič nariše glavonožca, ko je prvič cel dan brez plenčke, se sam obleče, pa čeprav je zadrga na hlačah zadaj, ko se sam obuje, pospravi za sabo Ko reče, da te je pogrešal. In ko starš  na govorilni uri zaključi z: "Veseli smo, da vaju imamo. Kaj bi brez vaju? Najboljš sta!" je vse tako kot mora biti. Ne samo s pomočnico, skupaj s starši sestavljamo tim in delamo za "naše "otroke. Vsi smo na isti strani. 

Včasih me je motilo, ker veliko ljudi misli, kako lahko in enostavno je to delo. In predvsem kako dobre so plače in koliko dopusta oz. počitnic imamo (nekateri namreč mislijo, da smo vse počitnice doma). Včasih sem jih še prepričevala, zdaj pa samo rečem: ne sodi nobenega dela, dokler ga ne poskusiš! In čisto dovolj je, pravzaprav več kot dovolj, da naše delo cenijo starši!

Sodelavka se je motila. Vsaj do sedaj lahko rečem tako. Ljubezen do dela, navdušenje nad otroki še ni splahnelo in upam, da tudi ne bo!

Robin Sharma, Skrivna pisma meniha, ki je prodal svojega ferarija:

"Da bi živel kar najbolje, kar najbolje opravljaj svoje delo. Nobeno delo ni nepomembno. Pri vsakem opravilu lahko izrazimo svoje osebne talente, ustvarjamo svojo umetnost in udejanjamo genialnost, s katero smo obdarjeni. Delati moramo tako, kot je Picasso slikal: predano, strastno, energično in z odločnostjo. Tako naša dejavnost ne bo le vir navdiha za druge, temveč bo vplivala tudi na življenje okoli nas. Ena od največjih skrivnosti odličnega življenja je, da svojemu delu damo pomen in da dosežemo takšno stopnjo dovršenosti, da nas ne morejo nehati gledati."

Brezčasje

Brez potnega lista in mimo carin,

ljubezen se sidra v podkožje.

S seboj tihotapi dijaški spomin,

prijazno in tiho orožje.

Za nama ostajajo nove sledi,

na portretu najine sreče.

Zemljevidu riševa nove poti,

za reko, ki venomer teče.

Leto 1985 je bilo drugo leto, ko sem med tednom živela v Dijaškem domu Nikolaj Pirnat v Idriji. 26. decembra zvečer sem se s cimrami odpravila v mesto, kjer smo srečali fante, ki so tudi živeli v dijaškem domu. Dobro smo se razumeli z njimi in med njimi je bil tudi Tomaž. Potepanje se je kar zavleklo. Prehodili smo celo Idrijo. Spomnim se, da se je precej shladilo in ker me je zazeblo v roke, sem jih grela v Tomaževem žepu ... in tako je še danes :) 31 let! 

Kako zelo mlada sva bila takrat in jaz sem tako zelo resno jemala najino zvezo. Preveč resno. Takrat. To vidim zdaj. V tistem času sem preveč gledala filme, preveč verjela romantiki in bila prepričana, da mora zveza vsebovati samo dobre in "metuljčkaste" stvari. Normalno, da sem bila zarad tega večkrat razočarana, saj se mi je zdelo, da nesoglasja, neenakosti ne sodijo zraven. Zanimajo naju morajo iste stvari, želeti si morava iste stvari, všeč nama morajo biti iste stvari ... kako nerealno! Še zdaleč naju ne zanimajo le iste stvari, tudi želiva si ne istih stvari in tudi všeč nama niso iste stvari. Jaz bi bila na knjižnem sejmu, v knjigarni celo popoldne, on bi bil celo popoldne na razstavi bonsajev (kaj celo pooldne, cel dan). Jaz grem rada kam na obisk (čeprav sem zadnje čase še najraje doma), on med drevesa, velika in mala. Jaz obožujem solate, on sadje (najin otrok nič od tega). Vendar to ni pomembno. Pomembno je (vsaj meni), da spoštuje stvari, ki jih imam rada jaz, spoštuje ljudi, ki meni veliko pomenijo, mi pusti svobodo, da ostajam jaz. Kakšna je ljubezen, če drugemu preprečujemo, da dela tisto, ob katerem neizmerno uživa in je mogoče to njegovo poslanstvo. Priznam, bilo je obdobje, veliko let nazaj, ko njegove ljubezni do bonsajev nisem razumela, toda ... kdo sem jaz, da bi mu preprečevala početi nekaj, kar je mogoče njegovo poslanstvo? Imela sem dve možnosti: ali to sprejmem ali grem. In sem ostala. 

Bili so vzponi in padci v najinem odnosu, tako kot v vsakem. Bili so trenutki, ko bi, ravno zaradi razlik, včasih kar odšla. Spomnim se, kako sem v enem takem obdobju, doooolgo nazaj sanjala. V sanjah mi je govorila kolegica in govorila je zase: "Jaz vem, da moj mož ni ravno to, kar si v tem življenju želim, je pa to, kar potrebujem." In res je, da ni vse kar si želimo tudi tisto, kar potrebujemo ali je dobro za nas. 

Ko gledam nazaj, mi ni žal niti za eno izkušnjo z njim, pa četudi ni bila najbolj prijetna. Ravno zaradi tega sem to, kar sem. In on je to, kar je, najin odnos je to, kar je. (Nekje sem prebrala: "Obžalovati pomeni ne videti oz. izkoristiti priložnosti!"). Ob njem se počutim  dobro, spoštujem ga, imam ga rada.  In bolj kot se osredotočam na dobre stvari pri njem, več imam tudi sama od tega (čeprav hormoni včasih naredijo celo štalo :). Ostajajo stvari, ki naju povezujejo: narava, kolo, branje, piškoti, filmi, glasba in tista prijetna, globoka tišina, ko ne potrebuješ nobenih besed ...

Paulo Coelho, 11 minut:

"Vsi znamo ljubiti, s tem darom smo se že rodili. nekateri to počnejo povsem naravno, a večina se mora tega ponovno naučiti, spomniti se moramo, kako se ljubi. Vsi, prav vsi, pa moramo na grmadi zažgati nekaj svojih preteklih čustev, ponovno doživeti nekaj radosti in bolečine, padce in vzpone, dokler nam ne uspe zaznati tiste nitke, ki raste iz vsakega človeka. In tedaj se telesa naučijo govoriti jezik duše."

Bilo je dovolj

Sapa se je upirala 

plimovanju mraza

in dan še ni oblekel pižame.

Osamljena  ptica 

je priletela na kozolec,

vlekoč na krilih 

nočno črtovje sončeve preje

in spreminjala nižaje v višave.

Ni postavila klobuka za drobiž,

sama pesem je dovolj.

Včeraj sem šla s sodelavci na izlet. Obiskali smo dvorec Štatenberg. Uživala sem v zelo dobri družbi, hrani, naravi. Priznam, tudi zeblo me je, ampak to pozabiš. Prišla sem domov, preživela lep večer z Jakobom, Tomaž je delal. Veselila sem se še enega prostega dne - nedelje. Danes dopoldne pa veselja ni bilo nikjer.  Manjkalo mi je enrgije, volje. Imela bi še en prosti dan! Uspelo mi je skuhati dobro kosilo, s skupnimi močmi smo pospravili, Tomaž je šel delat, jaz pa sem občepela na kavču,  iskala v sebi kotičke z energijo in čakala, da bi me nekaj zvabilo v gibanje. Nisem se počutila dobro, tudi po kratkem dremežu ne. Zunaj je še vedno sijalo sonce in odločila sem se, da grem ven. Hodit. K vodi. K Savi. Med drevesa. Jakob se je odločil, da gre z mano in sva šla. Hodila sva eno uro, šla  do tacenske proge, skakala sva po kamnih in pazila, da ne bi pristala v vodi,  se izogibala prevelikemu blatu, poslušala koncert vran na desnem bregu Save in glasen aplavz vran na levem bregu :). Za konec sprehoda pa zopet krasno platno nebesnega slikarja. Doma sem si privoščila kavo, Jakob kakav in šla sva vsak po svojih opravilih z nasmehom na obrazu. Samo še voščilnice moram narediti in lahko bom rekla: "Bil je lep dan."

Ponovno sem na svoji koži občutila, kako gibanje pomaga duši. Bil je samo sprehod, a kri je hitreje prinesla kisik v možgane in sive celice so zaplesale. Takrat, ko sem najbolj brezvoljna, depresivna se vedno prav prisilim, da se spravim v gibanje. Priznam, včasih je res težko, ampak  gibanje me postavi v sedanajost.  Ne bom razmišljala o tednu, ki me čaka, saj bo naporen, pripravljamo namreč predstavo in bazar za starše. Uživala bom še v tem večeru, ponedeljek se začne šele jutri!

Josten Gaarder, V ogledalu v uganki:

"Morda bi morala nebesa od časa do časa v največjih časnikih objaviti oglas: "VAŽNO SPOROČILO VSEM PREBIVALCEM SVETA!  To niso zgolj govorice: SVET JE TUKAJ IN ZDAJ!"

Dober proračun

Na rebrih imam pripeto platno,

ki ga znanost še ni odkrila.

Na njem se projicirajo

dialogi vetra in dreves,

svežina barvnikov na nebu,

s katerimi se barva dan,

notno črtovje električnega daljnovoda,

na katerem rišejo samotne ptice

svoje simfonije.

Vdihi zbujajo zapeljivo ugodje

na brbončicah zavesti,

se zataknejo za njen zid

in poženejo poganjke.

Proračun današnjega dne je visok,

ne potrebuje dodatnega načrta,

samo tiho črpa svetlobo

bliskavice jutra.

Vlak je zamujal. Ni me skrbelo, saj grem vedno na tisti vlak, ki me kljub morebitni zamudi, še vedno pravočasno pripelje v Ljubljano. Uživala sem v jutru, ki se je ličilo za PETEK :). Na cesti Medvode - Ljubljana se je vila kolona avtomobilov, v katerih so se večinoma vozili posamezniki. Kljub zamudi vlaka, bodo v center prišli kasneje kot jaz. Samo dihala sem in gledala barve neba in dneva, vesela, da živim na deželi, a vseeno tako blizu Ljubljane, da se od aprila do novembra lahko vozim s kolesom, v najhladnejših mesecih pa z vlakom. Vožnja z avtom v mesto me dela živčno in ga uporabim le v nujnih primerih. Ni mi težko iti na vlak, pa čeprav je na njem gneča. Rada opazujem ljudi, obraze. Velikokrat berem, pa čeprav traja pot le 12 minut. Ugotovila sem tudi, da je pot z vlakom iz vrtca domov prava sprostitev. Ni mi treba biti pozorna na promet, lahko  le sedem, zaprem oči in sem sama s sabo. Na tej poti  pustim "prtljago" kar na vlaku in 5 minut hoje od železniške postaje,  med travniki in polji, do doma je neverjetno kratkih. Ja, če izberem vlak kot prevozno sredstvo, imam veliko več možnosti za zapolnitev časa tega kratkega potovanja, kot če bi šla z avtom. 

Vesela sem, da živim na podeželju, včasih se to tudi voha :), pa me ne moti. Naša hiška ni velika, ni nova, ima pa Dušo in v takih jutrih, kot je bilo petkovo, to še posebej občutim ... in verjamem v Boga. 

Raquel Martinez, Samorogove sence:

"Kraj, ki si ga izberemo, je sestavni del našega življenja, četudi je takšen, kot stara ponev v temačnem kotu omare. Nočemo je vreči stran. ker se moramo spomniti, kje so nastale tako dobre omlete."

Odhajanje

Tvoje all starke

so mi že zdavnaj prevelike

in tvoje duše

- naj se še tako trudim _

ne morem več spraviti 

v milni mehurček.

Še vedno se bojim 

tvojih modric,

ker zakrvavijo moja rebra.

Pozabljam, 

da modrica, 

ki je najprej modra,

nazadnje postane sončna

in njena preja 

tke ravno pravšnje stezo

za tvoje korake.

Točno pred petnajstimi leti sva se s Tomažem odpravila v kino gledat Sladki november. Bila je neizmerna gneča, jaz visoko noseča, že utrujena in sva se obrnila nazaj domov. Ko sva čakala na dvigalo, sem rekla: "Danes si pa res ne želim rodit, tako sem utrujena!" In ravno tisto noč se je začelo. Ob treh mi je odtekla voda, ob petih so me sprejeli v  porodnišnico, ob sedmih sem bila v porodni sobi in dve minuti do devetih se je rodil Jakob.  Bil je droben, lahek, le 2700g težek fantek, njegova koža pa taka, da sem pomislila, da še nikoli nisem božala česa tako mehkega. Verjetno je taka koža vseh novorojenčkov, toda jaz se še vedno spomnim tega občutka in čudenja in ... naklonjenosti. 

Ne vem, če sem se spopadala s poporodno depresijo, bolj se spomnim neke stalne zaskrbljenosti za svoje in njegovo zdravje, neke anksioznosti, ki je mračila tiste prve dneve. Imela pa sem ga rada, neizmerno rada že od vsega začetka in tako zelo sem si želela, da bi bil srečen in imel boljše otroštvo, kot sem ga imela sama. Ta želja me je tako zaposlila, da sem mislila, kot večina današnjih staršev, da mora biti čim bolj srečen, da mora čim manj "trpeti". In potem sem ga ščitila, mu skušala čim bolj ustreči in pogosto pozabila nase in na Tomaža, na naju.. Toda, vsak mora kdaj doživljati tudi frustracije, vsak se mora kdaj s čim spopadati, vsak pač nosi svoj križ in s tem šele znamo ceniti lepe stvari.

Jutri bo star 15 let. Pred dvema tednoma je bil prvič v bolnici (dve noči), ker si je poškodoval vratna vretenca, na srečo brez hujših posledic. In če njega poslušam je bilo tam "za znoret". Ni se mogel premikati - s trdo vratno opornico je lahko ležal le na hrbtu!!! On, ki ne miruje, ki ga motijo vsa tesnejša, groba oblačila!!! Ni mogel normalno lulat!!! Prvič je bil nekje med samimi neznanci!!! Celo noč mi je pošiljal sms-e, ki sem jih zjutraj prebrala. Ja, bilo mi je hudo, hudo zanj, je pač moj otrok, toda njegove bolečine nisem prevzela nase. Dobila sem celo občutek, da je to tudi zanj, navsezadnje, lahko tudi dobra izkušnja. Je preživel, ni znorel :) in mislim, da bolj ceni to, kar ima.

Ko smo se selili iz enosobnega satnovanja v hišo, je bil star 10 let. Zvečer, ko smo bili vsi že v postelji, se je oglasilo z njegovega pograda: "Oh, kako vesel sem, da spim v svoji postelji. Pravzaprav, da imam dom in bom kmalu imel še večjega" Že kot dojenček, se je veliko smejal, kasneje je  pokazal velik smisel za humor, imel neverjetne stavke, ki sem si jih kar zapisovala (njegove izjava zgoraj), Ko je ugotovil, da si to zapisujem, da pišem nekakšen dnevnik njegovega otroštva, me je objel in se mi zahvalil! 

Zdaj je najstnik, je v puberteti, vendar - zaenkrat - ni preveč! težaven. Se upira, povzdigne tudi glas, vendar je neverjetno pošten, iskren, rad pomaga, zna povedati kaj čuti, zna povedati, da ima nekoga rad, se zna zahvaliti, se zna opravičiti, zna postaviti ogledalo in ohranil je smisel za humor

Nisem popolna mama, daleč od tega, vendar ga imam neizmerno rada, trudim se po svojih najboljših močeh, tudi tako, da ga začenjam "spuščati". In to ve tudi sam. 

Susanna Tamaro, Poslušaj moj glas:

"Nad otroki je v bistvu od zmeraj prhutala nekakšna usodnost. Vedel sem: četudi bi se še tako trudil, da bi jih vzgojil po najboljših močeh, bi se v določenem trenutku lahko odločil - in to popolnoma svobodno - ter si izbral zgrešeno ali pa peprosto drugačno pot od moje."

Zibelka ne tolaži vedno

V škrapljah uvele kože

se vrti retrospektiva dejanj,

ki ji drobijo hrbtenico.

Samo še v bergljah čuti oporo

in na oglasni deski dneva,

ne vidi razlogov za nasmeh.

Jaz pa iščem urarja,

ki prodaja manjkajoče ure dneva,

da bi si kupila prostor v njem, 

za učenje novega scenarija.

In kdaj, če sploh kdaj, 

je pravi čas,

da stopim na oder z zibelko,

ki ni več namenjena meni?

Zibelka pač ne tolaži vedno,

še posebno, če v njej leži tisti, 

ki bi moral zibati.

Trideset let razlike je med nama. Ona je moja mama, jaz njen otrok. Že dolgo nisem več njen nebogljen otrok, čeprav je ona to vlogo - včasih - kar podaljševala. Ta vloga pa  se je kar naenkrat obrnila, Mogoče se mora obrniti, ne vem. Vse kar ob tem čutim, pa je žalost, stiska, ker živim predaleč, da bi lahko naredila kaj več, kot so vsakodnevni pogovori in občasni obiski. Pred pol leta so ji zamenjali kolk. Zaradi hude osteoporoze ji je takoj po operaciji počilo eno križno vretence, v toplicah, kjer naj bi se najbolj opomogla , pa še eno. Več kot pol leta ima take bolečine, da ne gre brez analgetikov. Še vedno hodi z bergljami in najbolj nesrečna je, ker doma ne more delati stvari, ki so jo veselile, ji dale dober občutek in zadovoljstvo. Večina pogovor zdaj mine v tožbi in obupovanju, da nikoli več ne bo bolje. 

Včasih je  na domovih živelo več generacij skupaj, še posebno na kmetijah. Ko je kdo obnemogel, se je vedno našel nekdo, ki je poskrbel zanj. Mama ima še vedno moža - mojega očeta, toda tudi on je bolan in star. Ja, kar naenkrat sem opazila, da sta se postarala. 

Vem, starosti je lahko več vrst, so ljudje, ki so starejši in bolj vitalni. Za to je potrebno delati že veliko prej. Treba je zaposliti telo in glavo, da se stvari malo upočasnijo. Pri tem nam lahko pomaga dednost in/ali usoda. Potrebno je biti optimist, kar moja mama na žalost ni. Kronična fizična bolečina pa človeka še dodatno spremeni. "Kaj je tisto, kar naredi bolečino neznosno?  Kaj je bolečina. če ni bolečina?" sem prebrala v knjigi Thomasa Bernharda, Mraz. 

Breme tolažbe ni prijetno, se pa trudim in upam, da ji vsaj malo olepšam težke dneve, pa čeprav je to le večerni pogovor po telefonu... 

... in sprejemam stvari, ki jih ne morem spremeniti.

Wieslaw Mysliwski, Traktat o luščenju fižola:

"Starost pride sama. O, da, na krilih bo priletela. Človek jo pričakuje, pa ga še zmeraj preseneti."

Pognojena prst

pozdravljeni

moje ime je meglica

znam se skriti v hlape

dati obleko več obešalnikom

v različnih barvah

tista danes 

mu zagotovo ne bo všeč jutri

znam jokati

da nihče ne opazi

meglice so itak vedno polne vode

znam plavati nad vodo

znam biti tiho

in udušiti glasne zvoke v sebi

znam otrpniiiti v grozi

saj se še v filmih

v megli skrivajo najbolj hudi okostnjaki

znam biti mehka

znam biti ostra

polna žebljev

na katerih so obešene zameglhene slike

in opozorilne table "ne moti"

zdaj se znam tudi spustiti k tlom

in pustiti

da se preteklost

konzervirana v vinskih kozarcih

poleže

in pognoji prst

pozdravljeni

moje ime je meglica

in sem hči alkoholika

Martinov vikend je, ko se praznuje spremembo mošta v vino. Le kdaj točno se to zgodi? :) In zakaj se toliko ljudi tega veseli?

Sama rada popijem kozarec vina. Ob jedi. Najraje rdeče. Poleti imam rada pivo, eno ali še bolje le kozarec, za prvo žejo. Popijem tudi "jegra" ali Maršala, slednjega za rojstni dan. Vendar je vse to včasih začinjeno z grenkobo ali nezaupanjem nekaterih, ki vedo, da je moj tata alkoholik. Nikoli ni bil tako pijan, da ne bi mogel funkcionirati, vedno je hodil delat, vedno je nama s sestro skuhal, naju umil, spravil spat. Nikoli ni razgrajal, razbijal, uničeval, pretepal. Toda vedno je bila ob tem odsotna neka varnost, odgovornost,  občutek zanesljivosti, ki ga otrok potrebuje. Bil je  labilen, nikoli nisi vedel, kaj lahko pričakuješ, saj so bile stvari  danes v redu, jutri pa iste stvari ne več. Bilo je tudi veliko prepirov, ali dnevov molka,  saj ga mama ni mogla prepričat, da bi nehal. Bilo je preveč minusov in premalo plusov, da bi lahko zrasla brez luknje v duši, ki jo je še vedno tako težko zapolniti. Taki ljudje ne razmišljajo racionalno ampak le o tem, kdaj bodo lahko spet kaj popili, ker potem je vse lažje rešljivo (v teoriji), ker potem stvari niso več tako črne. 

So ljudje, ki cel teden ali celo dva nič ne spijejo, potem pa si čez vikend dajo duška še za nazaj. So ljudje, ki čez dan ne pijejo, pa si privoščijo zvečer, so ljudje, ki pijejo tekom celega dneva in to dokaj uspšno skrivajo. Kje je meja, kaj je tisto, ki določi, da je nekdo alkoholik, da je bolan?

Pred leti sem bila na seminarju o vzgojno zahtevnejših otrocih v vrtcu. Predavateljica je povedala, da je otrokom alkoholikov najtežje najti pravo mero - kulturo pitja alkohola. Najpogosteje sledijo staršem ali pa so abstinenti. In alkoholizem NI deden, vedenjski vzorci so tisti, ki jih lahko prevzamemo ali zavržemo. Vedno imamo izbiro. Tudi pri prenašanju tega bremena iz otroštva, lahko se krivimo pod težo v nedogled, še bolje pa je, da ga pustimo za sabo, kajti to NI bila naša odgovornost! 

Rose Treman; Trenutek odločitve:

"Ampak to naredi pijača: zaradi nje zamudiš stvari. V svojem deliriju ciljaš na to ali ono veličastno idejo, potem pa jo zamudiš."

Slike izgubljajo barvo ...

Noben satelit

ne ujame več njihovih glasov,

ki vrtijo hulahop obroče

okoli planetov.

Iz slik, 

ki jih držijo skupaj

le še okvirji spomina,

počasi mezijo barve.

Vonj krizanteme je vse,

kar ostaja od obiskov

in pekoča bolečina ob prižiganju sveče.

Pa je mimo, dan spomina na mrtve, ko se po časovnem traku sprehodijo stopinje vseh tistih, ki sem jih imela rada, so mi bili blizu in jih v tem svetu ni več. Prva najbolj boleča izguba, kar se spomnim, je bila smrt moje none, 30 let nazaj. Pred devetnajstimi leti  je pod plazom umrl Tomažev brat, umrla sta moja teta in stric. 

Ko je bil Jakob  dojenček, malček, me je bilo neizmerno strah svoje smrti: le kako bi ta majhen otrok preživel brez mene. V prvem razredu je njegovemu sošolcu umrla mama in to ga je tako prizadelo, da je v šoli preprosto zablokiral. Ustrašil se je, da bom umrla tudi jaz. Doma tisti dan ni jedel, samo stiskal se je k meni. Sem svoj strah prenesla nanj? Prav mogoče. 

Zdaj tega strahu ni več, je pač že velik in zdaj vem, da bi zagotovo preživel :). Strah sem predelala, prerasla.

Ko sem brala knjigo O smrti in življenju po njej (vsaj zdi se mi, da je tak naslov), me je spreletelo, da smo ljudje v bistvu večni, ne v fizičnem, temveč v duševnem smislu. S smrtjo se konča le določeno obdobje na TEM svetu. Sama verjamem, da nam je čas na tem svetu odmerjen. Ko pridemo do konca, se  zaključi na tak ali drugačen način.  Mislim tudi, da si sami izberemo starše, da je to osmišljeno z nekim ciljem, ki je povezan z nami ali z drugimi. Na to nas spominja intuicija, nas spominjajo naključja, če jim sledimo. Tu smo, da se učimo, da najdemo svoje poslanstvo, ki je pri enih večje, pri drugih manjše.

Jakob me je pri starosti šestih let presenetil z besedami: "Mami, hvala, ker sta mi dovolila, da sem ostal!" 

"Kako to misliš, ostal?" sem ga vprašala. 

"Ja, da sem se rodil." mi je odvrnil.

"Ampak jaz mislim, da si se tudi ti odločil, da prideš k nama", sem  odgovorila. 

"Že že", je nadaljeval, "toda vidva bi se lahko odločila drugače!"

Vem, da sem se takrat kar naježila. Vem, da mu do takrat še nikoli nisem govorila o tem, kako jaz gledam na rojstvo, življenje in smrt. Presenetila pa me je predvsem izbira  besede ostal. Zame je bila to neka potrditev, da je moje razmišljanje obrnjeno v pravo smer. Vsaj zame :) In ko se tu stvari zaključijo, se nadaljujejo nekje, kjer nam je lepo, mogoče še lepše, kot na tem svetu :).

Vem, da je o tem najlažje govoriti takrat, ko smrti ni blizu. V naši kulturi je to še vedno nekaj zelo zelo žalostnega, bolečega in ne slepim se, da sem jaz pri tem izvzeta. To je le moj način, da grem lažje naprej.

Andrés Neuman, Samogovori:

"Med živimi in mrtvimi je zavesa. Včasih se zavesa dvigne, recimo, kadar izgubiš ljubljenega človeka. Takrat za trenutek uzreš smrt zelo jasno. Potem se zavesa spet spusti. Živiš naprej. In mine."

Besedni parfum

Dišavim se,

znova in znova,

s parfumom,

ki ga izdihujejo besede

kot drevesa kisik.

Preskakujem neskončne ograje, 

poslušam dihanje oddaljenih podob,

ki se oglašajo sredi stavkov.

Njihove platnice - pročelja hiš -

obljubljajo druge svetove,

v katerih so zapisana sporočila bogov.

Dovolj je plesna dvorana 

za očesnimi zrkli

in prsti polni poljubov,

ki obračajo

v papir spremenjeni žlahtni les.

(slika z interneta)

Pozdravljeni! Moje ime je Evelina in sem odvisna od branja knjig! Obožujem knjigarne, obožujem knjižnice, obožujem knjižne sejme. Vsako leto čakam na knjižni sejem v Cankarjevem domu. Oborožim se z beležnico, v katero si izpisujem naslove knjig, ki me pritegnejo. Dam jih na seznam, po katerem si sposojam knjige v knjižnici. Tiste, ki se me dotaknejo, res dotaknejo, nato tudi kupim. Včasih se zgodi, da me kakšna knjiga tako privlači, da jo kupim, še preden jo preberem. Do zdaj me občutek še ni razočaral. Če se odločim za nakup, raje kupim knjigo v trdi vezavi kot žepnico. Ne kupujem počitniških romanov (tudi berem jih bolj malo), temveč knjige, ki mi dajo več, kot le zgodbo. In potem berem in berem. Na vlaku, med kuhanjem, zvečer, pred spanjem. Na zadno platnico si nalepim samolepilni listič, ki ne pušča sledi, in si zapisujem strani, na katerih najdem lepo, posebno misel ali lepo, posebno besedno zvezo. Ko knjigo preberem, vzamem poseben zvezek, kupljen s prav tem namenom, in vanj prepišem, kar sem si označila. Torej sem tudi zbirateljica besed :). Zbiram  tudi knjižna kazala. 

In katera je moja najljubša knjiga? Težko rečem. Posebno mesto ima Kradljivka knjig. Napisal jo je Markus Zusak, prevedla pa Katarina Draškovič. Zame je kot poezija in vse priznanje prevajalki za prekrasne besedne zveze. In potem Haruki Murakami! Od njegovih knjig sem prebrala Norveški gozd, Južno od meje, zahodno od sonca, Kafka na obali, Ljubi moj sputnik, 1Q84, O čem govorim, ko govorim o teku. Knjige, za katere nočeš, da se končajo. Še dobro, da jih je še nekaj na zalogi. 

Hvalnica knjigam, branju, umetnosti, domišljiji pa je, vsaj zame, mladinski roman Walterja Moersa, Mesto sanjajočih knjig. 

Ja, obožujem knjige in nebesa si predstavljam kot ogromno knjižnico, s pripravnim kotičkom za kuhanje turške kave!

Walter Moers, Mesto sanjajočih knjig:

"Obstaja kraj v vesolju, kjer se združijo vse velike umetniške ideje, se podrgnejo druga ob drugo in ustvarijo nove ideje.Ustvarjalna gostota tega kraja je najbrž neznanska - neviden planet z morjem glasbe, z rekami čistega navdiha in z vulkani, ki bruhajo misli, okrog njih pa trzajo prebliski. To je Orm. Polje sil, ki velikodušno oddaja svojo energijo. Vendar ne vsakemu. Žari samo za izbrane."