sreda, 28. december 2016

Brezčasje

Brez potnega lista in mimo carin,
ljubezen se sidra v podkožje.
S seboj tihotapi dijaški spomin,
prijazno in tiho orožje.

Za nama ostajajo nove sledi,
na portretu najine sreče.
Zemljevidu riševa nove poti,
za reko, ki venomer teče.




Leto 1985 je bilo drugo leto, ko sem med tednom živela v Dijaškem domu Nikolaj Pirnat v Idriji. 26. decembra zvečer sem se s cimrami odpravila v mesto, kjer smo srečali fante, ki so tudi živeli v dijaškem domu. Dobro smo se razumeli z njimi in med njimi je bil tudi Tomaž. Potepanje se je kar zavleklo. Prehodili smo celo Idrijo. Spomnim se, da se je precej shladilo in ker me je zazeblo v roke, sem jih grela v Tomaževem žepu ... in tako je še danes :) 31 let! 
Kako zelo mlada sva bila takrat in jaz sem tako zelo resno jemala najino zvezo. Preveč resno. Takrat. To vidim zdaj. V tistem času sem preveč gledala filme, preveč verjela romantiki in bila prepričana, da mora zveza vsebovati samo dobre in "metuljčkaste" stvari. Normalno, da sem bila zarad tega večkrat razočarana, saj se mi je zdelo, da nesoglasja, neenakosti ne sodijo zraven. Zanimajo naju morajo iste stvari, želeti si morava iste stvari, všeč nama morajo biti iste stvari ... kako nerealno! Še zdaleč naju ne zanimajo le iste stvari, tudi želiva si ne istih stvari in tudi všeč nama niso iste stvari. Jaz bi bila na knjižnem sejmu, v knjigarni celo popoldne, on bi bil celo popoldne na razstavi bonsajev (kaj celo pooldne, cel dan). Jaz grem rada kam na obisk (čeprav sem zadnje čase še najraje doma), on med drevesa, velika in mala. Jaz obožujem solate, on sadje (najin otrok nič od tega). Vendar to ni pomembno. Pomembno je (vsaj meni), da spoštuje stvari, ki jih imam rada jaz, spoštuje ljudi, ki meni veliko pomenijo, mi pusti svobodo, da ostajam jaz. Kakšna je ljubezen, če drugemu preprečujemo, da dela tisto, ob katerem neizmerno uživa in je mogoče to njegovo poslanstvo. Priznam, bilo je obdobje, veliko let nazaj, ko njegove ljubezni do bonsajev nisem razumela, toda ... kdo sem jaz, da bi mu preprečevala početi nekaj, kar je mogoče njegovo poslanstvo? Imela sem dve možnosti: ali to sprejmem ali grem. In sem ostala. 
Bili so vzponi in padci v najinem odnosu, tako kot v vsakem. Bili so trenutki, ko bi, ravno zaradi razlik, včasih kar odšla. Spomnim se, kako sem v enem takem obdobju, doooolgo nazaj sanjala. V sanjah mi je govorila kolegica in govorila je zase: "Jaz vem, da moj mož ni ravno to, kar si v tem življenju želim, je pa to, kar potrebujem." In res je, da ni vse kar si želimo tudi tisto, kar potrebujemo ali je dobro za nas. 
Ko gledam nazaj, mi ni žal niti za eno izkušnjo z njim, pa četudi ni bila najbolj prijetna. Ravno zaradi tega sem to, kar sem. In on je to, kar je, najin odnos je to, kar je. (Nekje sem prebrala: "Obžalovati pomeni ne videti oz. izkoristiti priložnosti!"). Ob njem se počutim  dobro, spoštujem ga, imam ga rada.  In bolj kot se osredotočam na dobre stvari pri njem, več imam tudi sama od tega (čeprav hormoni včasih naredijo celo štalo :). Ostajajo stvari, ki naju povezujejo: narava, kolo, branje, piškoti, filmi, glasba in tista prijetna, globoka tišina, ko ne potrebuješ nobenih besed ...

Paulo Coelho, 11 minut:
"Vsi znamo ljubiti, s tem darom smo se že rodili. nekateri to počnejo povsem naravno, a večina se mora tega ponovno naučiti, spomniti se moramo, kako se ljubi. Vsi, prav vsi, pa moramo na grmadi zažgati nekaj svojih preteklih čustev, ponovno doživeti nekaj radosti in bolečine, padce in vzpone, dokler nam ne uspe zaznati tiste nitke, ki raste iz vsakega človeka. In tedaj se telesa naučijo govoriti jezik duše."

Ni komentarjev:

Objavite komentar