Včerajšnje stopinjje

Včerajšnje stopinje 

so spotaknile korak

in mah je nemočno stegoval roke,

da bi prestregel

trganje lobanjskih šivov.

Padla si do korenin.

Trtica je pognala v rep,

ki te je potegnil na najnižjo vejo.

Objemalni refleks se je

reinkarniral,

da si lahko zgrabila tolaženje,

ki je do sedaj prevečkrat zavilo na obvoznico.

Potegnila si se na vrh.

Zdaj imaš priložnost,

da se razgledaš,

utrgaš jabolko,

okusiš sok,

ki se ti cedi po bradi

in z njim nahraniš goliče v gnezdu.

Ko sem bila stara tri leta sem bila prvič v bolnici. Odstranili  naj bi mi mandeljne. Spomnim se tudi svoje starejše sestre, ki je bila v sobi z mano, ona je bila že operirana. Spomnim se, neonskih luči nad sabo, ko so me peljali v operacijsko. Kot v filmu. In potem sem se spet zbudila v bolniški sobi. Spomnim se, da  sestre v sobi ni bilo več. Med tem časom je šla domov.  Edine osebe, ki mi je takrat predstavljala neko varnost, čeprav je od mene starejša le 15 mesecev, nisem našla. Spomnim se, kako sem jo iskala s pogledom, kako zelo me je bilo strah. Vstala sem iz postelje, šla na hodnik, ki se mi je zdel neverjetno velik, širok in jokala. In potem je od nekje prišla medicinska sestra, me nadrla, mi prisolila zaušnico in poslala nazaj v sobo, kjer ni bilo nikogar, ki bi rekel, da bo vse v redu, me potolažil. Bi se lahko reklo, da sem doživela travmo? Do tretjega razreda sem bila potem v bolnici še 3x. V prvem razredu 14 dni, v tretjem 10 dni. Takrat ni bilo staršev zraven, bili so le obiski 3x na teden. Bi se lahko reklo, da so me ti dnevi v bolnici, tisti občutki osamljenosti in nemoči tako zaznamovali, da mi še danes kdaj spodmaknejo tla pod nogami?

Ne vem. Vem pa, da je v meni še vedno kdaj prisoten strah pred boleznijo in posledično pred osameljenostjo, da v tistih trenutkih občutim, kot da ni nič odvisno od mene, da sama nimam nikakršne moči, da bi si pomagala. Verjetno sem tudi prevečkrat slišala, kako sem občutljiva, šibka, premalokrat pa tisto čudežno besedo, ki jo jaz govorim otrokom:"ZMOREŠ!" Mislim, da tudi ni naključje, da se mi to pogosto zgodi, ko sem res sama doma, pa ne en dan, temveč kakšen teden, dva ali še več. Slabe izkušnje, boleči spomni so se vsidrali v celice in kot da ni dovolj, da se tega zavedam, da vem od kje je vse, potrebno jih je pozdraviti. 

Pogovarjala sem se s sodelavko, ji omenila svojo težavo in ona mi je predlagala knjigo oz. priročnik Zdravilni kodeks. Šla sem v knjižnico - vsi izvodi sposojeni. Šla v eno knjigarno - razprodana in potem sem jo le našla v drugi knjigarni, jo kupila, prebrala, razmišljala in se odločila, da preizkusim kar avtor (Američan pač) razlaga in priporoča. Bistvo tehnike je, da se zaceli negativni celični spomin. 

Mi pomaga? Dejstvo je, da so podobne težave pri meni v preteklosti še vedno  izzvenele same od sebe. Dejstvo je tudi, da sem bila že prepričana, da sem vse predelala, pa so se strahovi vrnili. Zdaj pa prvič čutim, ne samo vem, da to ni potrebno. Mogoče le imam izbiro, predvsem pa moč, da potolažim tistega otroka, ki je v bolnici takrat tolikokrat bil sam in začenjam zaupati. Sebi, Življenju. Bogu. Mislim, da je navsezadnje vse eno in isto :)

Marlo Morgan, Imenovali so jo dvoje src:

"Strah je čustvo živalskega kraljestva. V njem igra pomembno vlogo, saj je potrebno za preživetje. Če bi se ljudje zavedali božje enosti in bi vedeli, da vesolje ni naključen dogodek, temveč razvijajoči se načrt, se ne bi mogli bati. Ali imaš vero ali strah, obojega ne moreš imeti."