sobota, 12. november 2016

Pognojena prst

pozdravljeni
moje ime je meglica
znam se skriti v hlape
dati obleko več obešalnikom
v različnih barvah
tista danes 
mu zagotovo ne bo všeč jutri
znam jokati
da nihče ne opazi
meglice so itak vedno polne vode
znam plavati nad vodo
znam biti tiho
in udušiti glasne zvoke v sebi
znam otrpniiiti v grozi
saj se še v filmih
v megli skrivajo najbolj hudi okostnjaki
znam biti mehka
znam biti ostra
polna žebljev
na katerih so obešene zameglhene slike
in opozorilne table "ne moti"
zdaj se znam tudi spustiti k tlom
in pustiti
da se preteklost
konzervirana v vinskih kozarcih
poleže
in pognoji prst

pozdravljeni
moje ime je meglica
in sem hči alkoholika



Martinov vikend je, ko se praznuje spremembo mošta v vino. Le kdaj točno se to zgodi? :) In zakaj se toliko ljudi tega veseli?
Sama rada popijem kozarec vina. Ob jedi. Najraje rdeče. Poleti imam rada pivo, eno ali še bolje le kozarec, za prvo žejo. Popijem tudi "jegra" ali Maršala, slednjega za rojstni dan. Vendar je vse to včasih začinjeno z grenkobo ali nezaupanjem nekaterih, ki vedo, da je moj tata alkoholik. Nikoli ni bil tako pijan, da ne bi mogel funkcionirati, vedno je hodil delat, vedno je nama s sestro skuhal, naju umil, spravil spat. Nikoli ni razgrajal, razbijal, uničeval, pretepal. Toda vedno je bila ob tem odsotna neka varnost, odgovornost,  občutek zanesljivosti, ki ga otrok potrebuje. Bil je  labilen, nikoli nisi vedel, kaj lahko pričakuješ, saj so bile stvari  danes v redu, jutri pa iste stvari ne več. Bilo je tudi veliko prepirov, ali dnevov molka,  saj ga mama ni mogla prepričat, da bi nehal. Bilo je preveč minusov in premalo plusov, da bi lahko zrasla brez luknje v duši, ki jo je še vedno tako težko zapolniti. Taki ljudje ne razmišljajo racionalno ampak le o tem, kdaj bodo lahko spet kaj popili, ker potem je vse lažje rešljivo (v teoriji), ker potem stvari niso več tako črne. 
So ljudje, ki cel teden ali celo dva nič ne spijejo, potem pa si čez vikend dajo duška še za nazaj. So ljudje, ki čez dan ne pijejo, pa si privoščijo zvečer, so ljudje, ki pijejo tekom celega dneva in to dokaj uspšno skrivajo. Kje je meja, kaj je tisto, ki določi, da je nekdo alkoholik, da je bolan?
Pred leti sem bila na seminarju o vzgojno zahtevnejših otrocih v vrtcu. Predavateljica je povedala, da je otrokom alkoholikov najtežje najti pravo mero - kulturo pitja alkohola. Najpogosteje sledijo staršem ali pa so abstinenti. In alkoholizem NI deden, vedenjski vzorci so tisti, ki jih lahko prevzamemo ali zavržemo. Vedno imamo izbiro. Tudi pri prenašanju tega bremena iz otroštva, lahko se krivimo pod težo v nedogled, še bolje pa je, da ga pustimo za sabo, kajti to NI bila naša odgovornost! 

Rose Treman; Trenutek odločitve:
"Ampak to naredi pijača: zaradi nje zamudiš stvari. V svojem deliriju ciljaš na to ali ono veličastno idejo, potem pa jo zamudiš."

Ni komentarjev:

Objavite komentar