V škrapljah uvele kože
se vrti retrospektiva dejanj,
ki ji drobijo hrbtenico.
Samo še v bergljah čuti oporo
in na oglasni deski dneva,
ne vidi razlogov za nasmeh.
Jaz pa iščem urarja,
ki prodaja manjkajoče ure dneva,
da bi si kupila prostor v njem,
za učenje novega scenarija.
In kdaj, če sploh kdaj,
je pravi čas,
da stopim na oder z zibelko,
ki ni več namenjena meni?
Zibelka pač ne tolaži vedno,
še posebno, če v njej leži tisti,
ki bi moral zibati.
Trideset let razlike je med nama. Ona je moja mama, jaz njen otrok. Že dolgo nisem več njen nebogljen otrok, čeprav je ona to vlogo - včasih - kar podaljševala. Ta vloga pa se je kar naenkrat obrnila, Mogoče se mora obrniti, ne vem. Vse kar ob tem čutim, pa je žalost, stiska, ker živim predaleč, da bi lahko naredila kaj več, kot so vsakodnevni pogovori in občasni obiski. Pred pol leta so ji zamenjali kolk. Zaradi hude osteoporoze ji je takoj po operaciji počilo eno križno vretence, v toplicah, kjer naj bi se najbolj opomogla , pa še eno. Več kot pol leta ima take bolečine, da ne gre brez analgetikov. Še vedno hodi z bergljami in najbolj nesrečna je, ker doma ne more delati stvari, ki so jo veselile, ji dale dober občutek in zadovoljstvo. Večina pogovor zdaj mine v tožbi in obupovanju, da nikoli več ne bo bolje.
Včasih je na domovih živelo več generacij skupaj, še posebno na kmetijah. Ko je kdo obnemogel, se je vedno našel nekdo, ki je poskrbel zanj. Mama ima še vedno moža - mojega očeta, toda tudi on je bolan in star. Ja, kar naenkrat sem opazila, da sta se postarala.
Vem, starosti je lahko več vrst, so ljudje, ki so starejši in bolj vitalni. Za to je potrebno delati že veliko prej. Treba je zaposliti telo in glavo, da se stvari malo upočasnijo. Pri tem nam lahko pomaga dednost in/ali usoda. Potrebno je biti optimist, kar moja mama na žalost ni. Kronična fizična bolečina pa človeka še dodatno spremeni. "Kaj je tisto, kar naredi bolečino neznosno? Kaj je bolečina. če ni bolečina?" sem prebrala v knjigi Thomasa Bernharda, Mraz.
Breme tolažbe ni prijetno, se pa trudim in upam, da ji vsaj malo olepšam težke dneve, pa čeprav je to le večerni pogovor po telefonu...
... in sprejemam stvari, ki jih ne morem spremeniti.
Wieslaw Mysliwski, Traktat o luščenju fižola:
"Starost pride sama. O, da, na krilih bo priletela. Človek jo pričakuje, pa ga še zmeraj preseneti."
Ni komentarjev:
Objavite komentar