Besedni parfum

Dišavim se,

znova in znova,

s parfumom,

ki ga izdihujejo besede

kot drevesa kisik.

Preskakujem neskončne ograje, 

poslušam dihanje oddaljenih podob,

ki se oglašajo sredi stavkov.

Njihove platnice - pročelja hiš -

obljubljajo druge svetove,

v katerih so zapisana sporočila bogov.

Dovolj je plesna dvorana 

za očesnimi zrkli

in prsti polni poljubov,

ki obračajo

v papir spremenjeni žlahtni les.

(slika z interneta)

Pozdravljeni! Moje ime je Evelina in sem odvisna od branja knjig! Obožujem knjigarne, obožujem knjižnice, obožujem knjižne sejme. Vsako leto čakam na knjižni sejem v Cankarjevem domu. Oborožim se z beležnico, v katero si izpisujem naslove knjig, ki me pritegnejo. Dam jih na seznam, po katerem si sposojam knjige v knjižnici. Tiste, ki se me dotaknejo, res dotaknejo, nato tudi kupim. Včasih se zgodi, da me kakšna knjiga tako privlači, da jo kupim, še preden jo preberem. Do zdaj me občutek še ni razočaral. Če se odločim za nakup, raje kupim knjigo v trdi vezavi kot žepnico. Ne kupujem počitniških romanov (tudi berem jih bolj malo), temveč knjige, ki mi dajo več, kot le zgodbo. In potem berem in berem. Na vlaku, med kuhanjem, zvečer, pred spanjem. Na zadno platnico si nalepim samolepilni listič, ki ne pušča sledi, in si zapisujem strani, na katerih najdem lepo, posebno misel ali lepo, posebno besedno zvezo. Ko knjigo preberem, vzamem poseben zvezek, kupljen s prav tem namenom, in vanj prepišem, kar sem si označila. Torej sem tudi zbirateljica besed :). Zbiram  tudi knjižna kazala. 

In katera je moja najljubša knjiga? Težko rečem. Posebno mesto ima Kradljivka knjig. Napisal jo je Markus Zusak, prevedla pa Katarina Draškovič. Zame je kot poezija in vse priznanje prevajalki za prekrasne besedne zveze. In potem Haruki Murakami! Od njegovih knjig sem prebrala Norveški gozd, Južno od meje, zahodno od sonca, Kafka na obali, Ljubi moj sputnik, 1Q84, O čem govorim, ko govorim o teku. Knjige, za katere nočeš, da se končajo. Še dobro, da jih je še nekaj na zalogi. 

Hvalnica knjigam, branju, umetnosti, domišljiji pa je, vsaj zame, mladinski roman Walterja Moersa, Mesto sanjajočih knjig. 

Ja, obožujem knjige in nebesa si predstavljam kot ogromno knjižnico, s pripravnim kotičkom za kuhanje turške kave!

Walter Moers, Mesto sanjajočih knjig:

"Obstaja kraj v vesolju, kjer se združijo vse velike umetniške ideje, se podrgnejo druga ob drugo in ustvarijo nove ideje.Ustvarjalna gostota tega kraja je najbrž neznanska - neviden planet z morjem glasbe, z rekami čistega navdiha in z vulkani, ki bruhajo misli, okrog njih pa trzajo prebliski. To je Orm. Polje sil, ki velikodušno oddaja svojo energijo. Vendar ne vsakemu. Žari samo za izbrane."