Odhajanje

Tvoje all starke

so mi že zdavnaj prevelike

in tvoje duše

- naj se še tako trudim _

ne morem več spraviti 

v milni mehurček.

Še vedno se bojim 

tvojih modric,

ker zakrvavijo moja rebra.

Pozabljam, 

da modrica, 

ki je najprej modra,

nazadnje postane sončna

in njena preja 

tke ravno pravšnje stezo

za tvoje korake.

Točno pred petnajstimi leti sva se s Tomažem odpravila v kino gledat Sladki november. Bila je neizmerna gneča, jaz visoko noseča, že utrujena in sva se obrnila nazaj domov. Ko sva čakala na dvigalo, sem rekla: "Danes si pa res ne želim rodit, tako sem utrujena!" In ravno tisto noč se je začelo. Ob treh mi je odtekla voda, ob petih so me sprejeli v  porodnišnico, ob sedmih sem bila v porodni sobi in dve minuti do devetih se je rodil Jakob.  Bil je droben, lahek, le 2700g težek fantek, njegova koža pa taka, da sem pomislila, da še nikoli nisem božala česa tako mehkega. Verjetno je taka koža vseh novorojenčkov, toda jaz se še vedno spomnim tega občutka in čudenja in ... naklonjenosti. 

Ne vem, če sem se spopadala s poporodno depresijo, bolj se spomnim neke stalne zaskrbljenosti za svoje in njegovo zdravje, neke anksioznosti, ki je mračila tiste prve dneve. Imela pa sem ga rada, neizmerno rada že od vsega začetka in tako zelo sem si želela, da bi bil srečen in imel boljše otroštvo, kot sem ga imela sama. Ta želja me je tako zaposlila, da sem mislila, kot večina današnjih staršev, da mora biti čim bolj srečen, da mora čim manj "trpeti". In potem sem ga ščitila, mu skušala čim bolj ustreči in pogosto pozabila nase in na Tomaža, na naju.. Toda, vsak mora kdaj doživljati tudi frustracije, vsak se mora kdaj s čim spopadati, vsak pač nosi svoj križ in s tem šele znamo ceniti lepe stvari.

Jutri bo star 15 let. Pred dvema tednoma je bil prvič v bolnici (dve noči), ker si je poškodoval vratna vretenca, na srečo brez hujših posledic. In če njega poslušam je bilo tam "za znoret". Ni se mogel premikati - s trdo vratno opornico je lahko ležal le na hrbtu!!! On, ki ne miruje, ki ga motijo vsa tesnejša, groba oblačila!!! Ni mogel normalno lulat!!! Prvič je bil nekje med samimi neznanci!!! Celo noč mi je pošiljal sms-e, ki sem jih zjutraj prebrala. Ja, bilo mi je hudo, hudo zanj, je pač moj otrok, toda njegove bolečine nisem prevzela nase. Dobila sem celo občutek, da je to tudi zanj, navsezadnje, lahko tudi dobra izkušnja. Je preživel, ni znorel :) in mislim, da bolj ceni to, kar ima.

Ko smo se selili iz enosobnega satnovanja v hišo, je bil star 10 let. Zvečer, ko smo bili vsi že v postelji, se je oglasilo z njegovega pograda: "Oh, kako vesel sem, da spim v svoji postelji. Pravzaprav, da imam dom in bom kmalu imel še večjega" Že kot dojenček, se je veliko smejal, kasneje je  pokazal velik smisel za humor, imel neverjetne stavke, ki sem si jih kar zapisovala (njegove izjava zgoraj), Ko je ugotovil, da si to zapisujem, da pišem nekakšen dnevnik njegovega otroštva, me je objel in se mi zahvalil! 

Zdaj je najstnik, je v puberteti, vendar - zaenkrat - ni preveč! težaven. Se upira, povzdigne tudi glas, vendar je neverjetno pošten, iskren, rad pomaga, zna povedati kaj čuti, zna povedati, da ima nekoga rad, se zna zahvaliti, se zna opravičiti, zna postaviti ogledalo in ohranil je smisel za humor

Nisem popolna mama, daleč od tega, vendar ga imam neizmerno rada, trudim se po svojih najboljših močeh, tudi tako, da ga začenjam "spuščati". In to ve tudi sam. 

Susanna Tamaro, Poslušaj moj glas:

"Nad otroki je v bistvu od zmeraj prhutala nekakšna usodnost. Vedel sem: četudi bi se še tako trudil, da bi jih vzgojil po najboljših močeh, bi se v določenem trenutku lahko odločil - in to popolnoma svobodno - ter si izbral zgrešeno ali pa peprosto drugačno pot od moje."