Tandem

Samo še en krog

mora preteči dan 

v tandemu z nočjo

in njegova stran postelje

ne bo več hlastala v prazno.

Saj zmorem sama stopati

vštric urinih kazalcev,

toda dan gre lahko višje,

če ga za roke

drživa oba.

Vse je OK s športom, službo, rokometom. Toda če je to svetovno prvenstvo rokometa in traja tri tedne in ga moram SAMA gledati doma, medtem, ko Tomaž tam dela, mi ni več tako zelo OK. Še lani, ko je šel marca za tri tedne s Petrom v Afriko, mi ni bilo  težko. Tokrat pa je bilo. Ne vem, mogoče je bila kriva zima, mogoče ti mrzli dnevi, kratki dnevi, bolezni vsenaokrog ... ta občutek osamljenosti mi je bil najhujši.  Res, Jakob je že velik fant, toda kljub vsemu še vedno otrok. In jaz še vedno nagnjena k preveliki zaskrbljenosti, strahu, kar sem pred njim skrivala, ker sem mama in to ni stvar s katero bi obremenila otroka To sem ugotovila ta zadnji teden. Zadnji, ko bi po moji logiki moralo biti  najlažje, saj se je njegova odsotnost le iztekala. 

Manjkali so mi vsakodnevni pogovori, izmenjave mnenj, občutek, da je nekdo ob meni, če se karkoli, kjerkoli kaj zalomi. In s tem sem ugotovila, da moram še veliko delati na samozavesti, samozaupanju. Če otrokom v vrtcu kaj ne gre, jim rečem, naj uporabijo čudežno besedo ZMOREM! Zakaj jo pri sebi uporabljam premalo?

Ampak, minilo je. Rokometaši so dobili bron in jutri bo že doma. In jaz? Vedno, ko mi je težko, se vprašam, zakaj je to dobro, kaj se moram naučiti, kako naj se rešim teh ponavljajočih miselnih vzorcev, ki me bremzajo. Tokrat mi je pomagala knjiga Zdravilni kodeks. Stvari je treba pozdraviti. Naši možgani so tako zanimivi. Za eno slabo izkušnjo potrebujejo najmanj pet pozitivnih, da se slaba pozdravi. Stvari se ne zgodijo čez noč, vse potrebuje čas in delo na sebi. Čudežne tabletke ni. Sama sem ponovno ugotovila, da mi nihče ne more dati tistega, kar ni v meni. Varnost, ki ti jo da nekdo drug, ko si že odrasel,  je le navidezna. Jaz sem tista, ki je odgovorna zase, le jaz ... 

Ampak biti v tandemu je vseeno lažje. In zato sem zelooo vesela, da grem samo še enkrat sama spat v najino posteljo :)

Richard Bach, Polet v globine:

"Ko se sprijaznimo s položajem, s katerim se nam ne bi bilo potrebno sprijazniti, tega ne storimo zato, ker bi bili neumni. Sprijaznimo se zato, ker želimo nauk, ki nam ga lahko preda samo ta položaj."