Onstran oblakov

Z novo ustno vodico

prežvrkljaj svoja usta, 

zbrusi robove svojih zob.

S pomladnim pihom

oblizni že umazane snežake

- delovna viza jim je že potekla -

Daj možnost vrtu,

da zamenja posteljnino,

poležano od megle in snega.

Sončna zavesa naj požgečka 

krmežljave trepalnice travnika,

da bo pomahal

švistu mojega kolesa

pri poganjanju v novo pomlad.

Kar nekaj časa je minilo, odkar sem nazadnje pisala. Ko sem že mislila, da bo letošnja zima minila brez bolezni, sem zbolela. Pravzaprav je najprej Jakob (med šolskimi počitnicami!!), potem Tomaž in kmalu za njim sem obležala še sama - hud laringitis. Bila sem brez glasu več kot teden, kašljala sem tri tedne. In zime še vedno ni konec. Ogledujem si stare fotografije in ne morem verjeti, da sem se lani ob tem času že vozila s kolesom v službo, letos pa še nič :( Pa še novo kolo imam :) Sva pa z Jakobom v okolici hiše opazila novo žival, hermelina. To, da smo se preselili na deželo, je bila ena boljših odločitev, če ne najboljša. Sem veliko bližje naravi, toda v tem trenutku, ko sneži spomladi in me še vedno zebe, tudi daleč od nje. Bom zmogla pogledati  onstran obzorja?

V knjigi Belo jadro je Sergo Bamboren napisal:

"Oblak ne ve,
zakaj se giblje ravno v tej smeri in
s tako hitrostjo,
sledi vzgibu in gre,
kamor ga vleče.
Toda nebo pozna vzroke in
zakone onstran oblakov
in tudi ti jih boš,
ko se boš dvignil dovolj visoko,
da boš videl onstran obzorja."

Kolobarjenje

Hodiš mimo zgodbe

mojih besed.

In mimo očesne preje,

je premalo sladka,

zapeljiva,

brez pravih erogenih točk

primernih zate.

Korak mojih misli

ne nosi visokih petk

in ne zna stopati po modni brvi,

da bi začutil željo

hoje vštric.

Ostajam osamelec

in ti požiralnik

na istem kraškem polju,

ki diha v kolobarjenju

prahu in vode.

In skupaj se voziva

v malem vozu nočnega neba,

loviva polne in prazne lune

v isto smer Večnosti.

 Bolj tako tako je danes. Nekam črnogledo. Mogoče so krivi hormoni, da vidim le minus, mogoče je kriva luna, ki premalo sveti, ali pa preprosto tako mora biti, da lahko ponovno razmišljam, vrtam vase (kar rada počnem)  in se premaknem naprej. Navzgor. Mogoče sem malo zaspala ali pa so to dnevi preveč zapolnjeni le z delom, ko ugotoviš, da preveč tega res škodi. Meni, odnosu oz odnosom.

Že večkrat sem si rekla, da očitanje ni pravi način, človeka prisili, da se brani. Sicer pa sem vedela, v kaj grem, že dolgo dolgo časa nazaj. Lahko bi šla, pa sem se odločila sprejeti. Vse. V enem paketu.

V mojih zveščičih sem našla kar nekaj misli iz različnih knjig, ki se nanašajo na ljubezen.

Paulo Coelho v knjigi Ob reki Piedri sem sedela in jokala pravi:

"Ljubezen je polna zvijač. Kadar se želi razkriti, pokaže le svojo luč, prikrije pa nam sence, ki jih ta luč meče."  (Mislim, da je tu govor bolj o zaljubljenosti)

Richard Bach, Polet v globine:

"Ljubezen v zakonu traja, dokler žena in mož spremljata in se zanimata za misli drug drugega."

"Zakon ni tekmovanje, da bi presegli moči drug drugega, SODELOVANJE JE, ki potrebuje različnosti"

"Žene in možje nimajo moči, da bi osrečevali ali onesrečevali drug drugega. Ta moč je individualna, vsak lahko osreči samo sebe."  (Če si tako zelo nesrečen, moraš iti)

Ko pa sem vzela v roke ta zveščič in ga  odprla kar nekje, se mi je pokazalo:

Shane Howard:

"Ljubezen je kot reka globoka in široka. Ljubezen je kot reka z dvema bregovoma, včasih deroča, drugič presihajoča. In vendar je ljubezen kot reka, sladka reka življenja." (Preveč pocukrano ali resnično?)

Kibernetna kava

Obuj spet z mano stare kotalke,

spustiva se z Gradu navzdol.

Spucajva kamne v domačem potoku

s koleni in trebuhom,

zacingajva glasen smeh

na otroškem igrišču,

naberiva nove izkušnje na Soških skalah,

ob ugotavljanju temperature vode pozimi.

Se spomniš grozljivk

in spremljanja na pol poti

ob nočnih urah,

posojanja kavbojk in pisanja dnevnika?

Pogrešanje danes je kot klofuta ...

Imaš čas za obkladek danes zvečer,

za kibernetno kavo?

 

Včeraj sem po dolgem času gledala film Mama mia. Všeč mi ni toliko zaradi ljubezenske zgodbe, no ja, tudi to, ampak zaradi odnosa med tistimi starejšimi damami, ki imajo v sebi še toliko otroka. In spominov ... skupnih spominov. Razumejo se brez prevelikih razlag, podpirajo se, nič obsojajo, kritike so vzete za dobro. Ne bojijo se povedati kakšne pikre na račun druga druge in brez zamere. 

Redka so taka prijateljstva in razumevanja, ko čutiš, da si z osebo na istem nivoju, čeprav je nisi videl že dolgo časa. Čas in razdalja v takem primeru ne pomenita nič. Ko se srečaš je vse še isto, kot takrat, ko si se videl nazadnje in lahko si spet otrok.

V mojem primeru je to Marjana. Od vrtca naprej ... In zaželela sem si iti z njo na morje in obujat spomine, delat traparije, pet na plažo, cingat se na cingalce, hihitat pozno v noč in si povedat čisto vse, za nazaj in za naprej. Vedno bo moja najboljša prijateljica ...

"Rad bi bil tvoj prijatelj, za vedno in za večno. 
Ko se bodo hribi zravnali in vse reke presahnile.
Ko bo pozimi bliskalo in grmelo,
ko bo poleti snežilo,
ko se bosta nebo in zemlja združila...
Šele takrat se bom ločil od tebe."
                                                     Kitajske misli

Stopam v mantro vlaka

in izpustim težke misli,

da se obešajo na kandelabre

kot raztrgane pajčevine.

Tiri me odrinejo od tal

in kot da me nebo nosi štuporamo,

vidim razgled na kozmično katedralo,

kjer potuje svetloba

skozi najlepše solze lestenca

iz moranskega stekla.

 

 

Koliko sem se prevozila z vlakom! Kot majhna punčka k noni v Baško grapo, potem iz Kanala na Most na Soči in z avtobusom naprej v Idrijo. In na koncu vsak teden v Ljubljano in nazaj. Z Marjano sva računali, da sva v enem letu, v študentskih časih, na vlaku preživeli skoraj 10 dni! 10 dni! In še vedno se rada vozim z njim. Gledam skozi okno v pokrajino, ki sem jo videla že neštetokrat in še vedno uživam. Nikoli dokončana zgodba. Srečo imam, da se lahko z vlakom vozim tudi v službo. Res je, da je pot kratka, največ 12 min, toda dovolj, da dobim nazaj nekaj, nekaj, kar me razbremeni na poti v vrtec in pri vrnitvi nazaj domov. Včasih sem se trudila z branjem v teh kratkih minutah, ta teden pa sem ugotovila, da se ne splača. Več dobim, če preprosto sedem in grem ...

Paulo Coelho, Alkimist:

"Zaklad je torej pot po kateri hodiš in ne kraj kamor si namenjen - edini učitelji so ti ljudje, ki jih na svoji poti srečuješ."

Raztrosena

Samo legla bi danes,

z razdaljo med nama.

In čakala,

da me najdejo drobtinice mene,

raztrosene

na razglednem stolpu jutranje megle,

na zasneženi zemlji sosedove njive,

med ringarajo in bibarijami

mladega roda,

na prečrtanem nakupovalnem seznamu,

v odtoku korita v kuhinji,

v matematični besedilni nalogi za 6. razred,

ki sem jo komaj razumela.

Drobtinice,

obešene na besedah,

vržene v obraz in temena,

sestavljene v notno črtovje pogledov.

Morajo me najti,

sesti na novo mesto,

pregnesti kvaševino znotraj mene.

Šele potem lahko ponovno vstanem,

se raztrosim v jutri

in dam tudi tebi.

Ja, dnevi se daljšajo in današnji dan mi je bil posebno dolg. Med ušesi brnenje, šviganje in iščem vrata, da jih zaloputnem. Čas je, da se dan konča ...

Elizabeth Gilbert, Jej, moli ljubi:
"Kraj počitka za um je srce. Ves dan um posluša le žvenket zvoncev in hrupa in prpirov in želi si le miru. Edini kraj, kjer bo um kdaj našel mir, je znotraj tišine srca. Tja moraš iti."

Večerna kava

Danes pijem kavo zvečer.

Nočem,

da mi pod kožo mojega pogleda

pobegnejo besede.

Natisniti hočem grafite

na stene maternice,

da mi bodo znana naključja,

ko se bom izgubljala

v preriji življenja.

Da bom vedela,

zakaj odpiram denarnico

in da to niso računi,

ki jih plačujem za druge.

Verjamem v reinkarnacijo. Preprosto zaradi tega, ker mi je nelogično, da bi za učenje tako kompleksne stvari, kot je življenje, imeli le eno priložnost! Verjamem v karmo. Zato, ker ne verjamem v cerkveni pekel ampak v "palico, ki ima dva konca" in v to, da "se vse vrača". Verjamem, da sem tudi sama prizadajala bolečino drugim, v tem življenju ali kdaj prej, mogoče samo zaradi prepričanja v svoj prav, ki ni bil prav. Verjamem, da ima vse svoj smisel, da ni naključij, da se rodimo z načrtom, ki je pomemben za nas in za druge.Včasih je tako zelooooo težko in tisti trenutek ne vidim odgovorov in se mi res zdi, da plačujem račune drugih. Toda navsezadnje odgovori pridejo, le spraševat je treba in prisluhniti.

Malo Morgan je v knjigi Imenovali so jo dvoje src zapisala:
"Vse v Enosti ima svoj namen. Ni nesreč, kapric ali iztirjenosti. So le stvari, ki jih ljudje ne razumemo. Ljudje ne bi mogli obstajati, če bi uničili vse, kar jim je neprijetno. Treba je razumeti."

Preprosto v redu

Danes je dan za upanje,

za sesanje oblakov z neba.

Za čišščenje struge

reke otroštva,

za iskanje v blatu

drobcev zlata.

Danes je dan

za posedanje v mahu,

nabiranje zvončkov

in risanje kril

na misli in želje,

na otroško veselje.

Za ples v deželi

škratov in vil.

Dober dan je. Današnji, včerajšnji in predvčerajšnji ... Ko pogledam ven je turobno, črno - belo, mrzlo, ko pogledam vase pa pravo nasprotje. Pa ni bilo vedno tako ...

Ko te zagrabi panika, tesnoba, se svet obrne na glavo, projektor v glavi vrti čisto svoje trilerje in ti si prikovan pred platno. Tako si zaverovan v zgrešen film, da ne opaziš, da se svet vrti naprej. Takrat ti pomoč bližnjih pride prav. Včasih pa se zgodi, da je preprosto ni, ker ti je ne zmorejo dati, ne znajo in je verjetno tudi njih strah.

Ko gledam zdaj nazaj na tisti čas, ugotavljam, da te stvari sploh niso bile slabe. Naučila sem se biti sama s sabo. To sem rabila. Če bi imela nekoga, ki bi me ujčkal, preveč tolažil, bi se stvari vlekle veliko dlje. Zdaj si preprosto zaupam, da zmorem. Če sem takrat preživela vse tiste napade panike in anksioznosti, zmorem vse.

Zdaj znam. Biti srečna tudi takrat, ko sem sama tudi več časa.

V knjigi Utrip srca je Francoise Sagan zapisala:

"V osamljenossti včasih doživi človek trenutke popolne sreče in spomin nanje ga lahko v trenutkih krize reši iz obupa bolj, kot spomin na kakršnega koli iz zunanjega sveta. Dovolj je že, da človek ve, da je bil srečen, sam in brez kakršnegakoli pravega vzroka. In sreča, ki je vedno videti tako neizpodbitno vezana na koga drugega, se nenadoma lahko zazdi kot nekaj gladkega, zaobljenega, nedotaknjenega, svobodnega, nekaj kar lahko dosežemo. Nekaj kar je odmaknjeno, res, toda kljub temu dosegljivo."

Res, čudovito je, da znam biti srečna sama, toda kako lepo je, da srečo lahko delim tudi z drugimi.