Obuj spet z mano stare kotalke,
spustiva se z Gradu navzdol.
Spucajva kamne v domačem potoku
s koleni in trebuhom,
zacingajva glasen smeh
na otroškem igrišču,
naberiva nove izkušnje na Soških skalah,
ob ugotavljanju temperature vode pozimi.
Se spomniš grozljivk
in spremljanja na pol poti
ob nočnih urah,
posojanja kavbojk in pisanja dnevnika?
Pogrešanje danes je kot klofuta ...
Imaš čas za obkladek danes zvečer,
za kibernetno kavo?
Včeraj sem po dolgem času gledala film Mama mia. Všeč mi ni toliko zaradi ljubezenske zgodbe, no ja, tudi to, ampak zaradi odnosa med tistimi starejšimi damami, ki imajo v sebi še toliko otroka. In spominov ... skupnih spominov. Razumejo se brez prevelikih razlag, podpirajo se, nič obsojajo, kritike so vzete za dobro. Ne bojijo se povedati kakšne pikre na račun druga druge in brez zamere.
Redka so taka prijateljstva in razumevanja, ko čutiš, da si z osebo na istem nivoju, čeprav je nisi videl že dolgo časa. Čas in razdalja v takem primeru ne pomenita nič. Ko se srečaš je vse še isto, kot takrat, ko si se videl nazadnje in lahko si spet otrok.
V mojem primeru je to Marjana. Od vrtca naprej ... In zaželela sem si iti z njo na morje in obujat spomine, delat traparije, pet na plažo, cingat se na cingalce, hihitat pozno v noč in si povedat čisto vse, za nazaj in za naprej. Vedno bo moja najboljša prijateljica ...
"Rad bi bil tvoj prijatelj, za vedno in za večno.
Ko se bodo hribi zravnali in vse reke presahnile.
Ko bo pozimi bliskalo in grmelo,
ko bo poleti snežilo,
ko se bosta nebo in zemlja združila...
Šele takrat se bom ločil od tebe."
Kitajske misli
Ni komentarjev:
Objavite komentar