Stopam v mantro vlaka
in izpustim težke misli,
da se obešajo na kandelabre
kot raztrgane pajčevine.
Tiri me odrinejo od tal
in kot da me nebo nosi štuporamo,
vidim razgled na kozmično katedralo,
kjer potuje svetloba
skozi najlepše solze lestenca
iz moranskega stekla.
Koliko sem se prevozila z vlakom! Kot majhna punčka k noni v Baško grapo, potem iz Kanala na Most na Soči in z avtobusom naprej v Idrijo. In na koncu vsak teden v Ljubljano in nazaj. Z Marjano sva računali, da sva v enem letu, v študentskih časih, na vlaku preživeli skoraj 10 dni! 10 dni! In še vedno se rada vozim z njim. Gledam skozi okno v pokrajino, ki sem jo videla že neštetokrat in še vedno uživam. Nikoli dokončana zgodba. Srečo imam, da se lahko z vlakom vozim tudi v službo. Res je, da je pot kratka, največ 12 min, toda dovolj, da dobim nazaj nekaj, nekaj, kar me razbremeni na poti v vrtec in pri vrnitvi nazaj domov. Včasih sem se trudila z branjem v teh kratkih minutah, ta teden pa sem ugotovila, da se ne splača. Več dobim, če preprosto sedem in grem ...
Paulo Coelho, Alkimist:
"Zaklad je torej pot po kateri hodiš in ne kraj kamor si namenjen - edini učitelji so ti ljudje, ki jih na svoji poti srečuješ."
Hvala za Sočo, tako lepa je :)
OdgovoriIzbrišiSama sem se zelo malo vozila z vlakom, a čudovito je zjutraj stopiti na vlak v N. Gorici in se popeljati do Bleda :)
Lp, Lea
Kako resnično! Ko sem v Kanalu, nikoli ne preslišim enakomernega zvoka prihajajočega vlaka. Sliši se odlično z nasprotnega hriba na Korpo. Vedno pomislim, kako pogrešam ta zvok zdaj doma. Kaj ko bi se odpeljali spet kam z vlakom skupaj? Ja, kdaj. Ko bova v penziji. Ko je bila Manca majhna, me je enkrat vprašala: "Mama, kje je penzija!"
OdgovoriIzbrišiLp Marjana
Hvala za komentar, Lea. Tudi sama obožujem Sočo.
OdgovoriIzbrišiJa Marjana, le kje je penzija :) Kdaj se bova odpeljali spet kam? Vse je v organizaciji kar pa je moja šibka točka. Jaz se vozim pogosto, tudi še v Kanal, pridi mi kdaj nasproti :)