Samo legla bi danes,
z razdaljo med nama.
In čakala,
da me najdejo drobtinice mene,
raztrosene
na razglednem stolpu jutranje megle,
na zasneženi zemlji sosedove njive,
med ringarajo in bibarijami
mladega roda,
na prečrtanem nakupovalnem seznamu,
v odtoku korita v kuhinji,
v matematični besedilni nalogi za 6. razred,
ki sem jo komaj razumela.
Drobtinice,
obešene na besedah,
vržene v obraz in temena,
sestavljene v notno črtovje pogledov.
Morajo me najti,
sesti na novo mesto,
pregnesti kvaševino znotraj mene.
Šele potem lahko ponovno vstanem,
se raztrosim v jutri
in dam tudi tebi.
Ja, dnevi se daljšajo in današnji dan mi je bil posebno dolg. Med ušesi brnenje, šviganje in iščem vrata, da jih zaloputnem. Čas je, da se dan konča ...
Elizabeth Gilbert, Jej, moli ljubi:
"Kraj počitka za um je srce. Ves dan um posluša le žvenket zvoncev in hrupa in prpirov in želi si le miru. Edini kraj, kjer bo um kdaj našel mir, je znotraj tišine srca. Tja moraš iti."
Ni komentarjev:
Objavite komentar