Danes je dan za upanje,
za sesanje oblakov z neba.
Za čišščenje struge
reke otroštva,
za iskanje v blatu
drobcev zlata.
Danes je dan
za posedanje v mahu,
nabiranje zvončkov
in risanje kril
na misli in želje,
na otroško veselje.
Za ples v deželi
škratov in vil.
Dober dan je. Današnji, včerajšnji in predvčerajšnji ... Ko pogledam ven je turobno, črno - belo, mrzlo, ko pogledam vase pa pravo nasprotje. Pa ni bilo vedno tako ...
Ko te zagrabi panika, tesnoba, se svet obrne na glavo, projektor v glavi vrti čisto svoje trilerje in ti si prikovan pred platno. Tako si zaverovan v zgrešen film, da ne opaziš, da se svet vrti naprej. Takrat ti pomoč bližnjih pride prav. Včasih pa se zgodi, da je preprosto ni, ker ti je ne zmorejo dati, ne znajo in je verjetno tudi njih strah.
Ko gledam zdaj nazaj na tisti čas, ugotavljam, da te stvari sploh niso bile slabe. Naučila sem se biti sama s sabo. To sem rabila. Če bi imela nekoga, ki bi me ujčkal, preveč tolažil, bi se stvari vlekle veliko dlje. Zdaj si preprosto zaupam, da zmorem. Če sem takrat preživela vse tiste napade panike in anksioznosti, zmorem vse.
Zdaj znam. Biti srečna tudi takrat, ko sem sama tudi več časa.
V knjigi Utrip srca je Francoise Sagan zapisala:
"V osamljenossti včasih doživi človek trenutke popolne sreče in spomin nanje ga lahko v trenutkih krize reši iz obupa bolj, kot spomin na kakršnega koli iz zunanjega sveta. Dovolj je že, da človek ve, da je bil srečen, sam in brez kakršnegakoli pravega vzroka. In sreča, ki je vedno videti tako neizpodbitno vezana na koga drugega, se nenadoma lahko zazdi kot nekaj gladkega, zaobljenega, nedotaknjenega, svobodnega, nekaj kar lahko dosežemo. Nekaj kar je odmaknjeno, res, toda kljub temu dosegljivo."
Res, čudovito je, da znam biti srečna sama, toda kako lepo je, da srečo lahko delim tudi z drugimi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar