Človek z napako

Nebo bedi,

ko se v svoji svetlosti vzpenja

po pokajoči spirali.

Za sabo vleče scefrane galaktične sinapse,

ki povezujejo

naravo rdečih zob in krempljev

s kapljicami sivih celic

desnega in levega prekata.

In človek bedi,

ko se v svoji temi spušča

po strohnjenih letnicah drevesa spoznanja

in pod razvejanimi koreninami išče

arheološke ostanke

šestih dni stvarjenja,

da bi ponovno restavriral besede:

"In glej, bilo je zelo dobro!"

Bo potem znal le počivati?

 

 

V tem letu sem prebrala že tri knjige. Prva je bila Izmael, pisatelja Daniela Quinn. ( Vzela sem si več časa za branje kot za pisanje na blogu :)

"Kako so stvari postale, kakršne so?" je stavek, ki se pogosto pojavlja v zgodbi. Stavek, ki sem si ga sama, v teh dnevih, ko se v Sloveniji dogajajo tako zelo žalostne stvari, pogosto zastavljala tudi sama. V knjigi to vprašanje zastavi moškemu gorila z imenom Izmael in ga tekom zgodbe pripelje do odgovora.

Kdaj je šlo vse tako narobe? Kje se je zalomilo? Ali lahko rečemo, da se narava, naša Zemlja, maščuje, ali je to le njen klic na pomoč?

Sama se strinjam z avtorjem te knjige, ki pravi, da se je vse sfižilo takrat, ko je človek, ki se ima za zmagovalca, začel razmišljati, da je bil svet ustvarjen za njega in ne on za svet. S takim načinom razmišljanja je prevzel vlogo boga in prenehal sodelovati z Zemljo. Začel si je lastiti stvari, ki pripadajo vsem in postal prepričan, da je v Božjih očeh več vreden od živali, rastlin ... postal je grabežljiv, sebičen in tako prekleto pameten.

Sprašujem se tudi, koliko je v mojih rokah, da kaj spremenim, kje začeti? Mislim, da je za začetek čisto dovolj, da se neham primerjati z drugimi, da ne kopičim stvari, res ne morem vzpostavljati električnega omrežja, lahko pa ostarelim sosedom skidam pred hišo, podarim odvečna oblačila, ki jih zagotovo ne bom več nosila, sprejemam najbližje take kot so, v vseh pogledih, kajti z najbližjimi je to najtežje in marsikaj bi še lahko dodala. Ha, prav razmislila bom v tej smeri in stvari napisala, zase in potem prešla od besed k dejanjem.

Tokrat bom za konec napisala več misli iz te knjige, je vredno!

 

"Človek se je rodil, da bi spremenil svet v raj, ampak žal se je rodil z napako, zato je s svojo neumnostjo, pohlepom, razdiralnostjo in kratkovidnostjo uničeval svoj raj."

 

"Človek ne more nikoli imeti modrosti, s katero vladajo bogovi svetu, in če si jo skuša prisvojiti, ne bo dosegel razsvetljenja, marveč ga čaka smrt."

 

"Bitja, ki se obnašajo, kot da pripadajo svetu, sledijo zakonu ohranjanja miru, in ker mu sledijo, dajejo bitjem okoli sebe možnost, da se razvijajo in segajo proti tistemu, kar lahko postanejo. Bitja okoli avstralopiteka si niso predstavljala, da svet pripada njim, zato so mu pustila živeti in se razvijati. Kakšno zvezo ima to s civilizacijo? Ali biti civiliziran pomeni, da moraš uničiti svet?"

Ples na časovnem traku

 

Kdaj si zamenjal podplate,

da so skočili iz pletenih copatk

v superge z vihravimi vezalkami

v ritmu najstniških melodij

odrezave tonalitete.

Sva zamenjala vlogi

pri postavljanju vprašanj,

le da odgovori včasih molčijo,

ko po prstih plezajo v babičino skrinjo

časovnega traku,

po katerem se še vedno vračaš,

v sobotnih jutrih,

z otroškim zadahom,

ki seda v luknjico pod vratom.

 

 

To pesem sem napisala v par minutkah, ko sem opazovala njegove bose noge, pri skakanju po dnevni sobi sredi zime ( pravzaprav je danes PRVI zimski dan ). Moja mama vedno, ko ga vidi, zgroženo pravi, da bo zbolel. Ker se to ne realizira, svoje razmišljanje nadgradi z revmo. Sama sem že obupala nad prepričevanjem, naj pusti na nogah vsaj nogavice, ko pride domov, saj so vse besede kot bob ob steno.

In včeraj so se mi njegova bosa stopala zdela ogromna. Kdaj mu je noga tako zrasla?? Pa ne samo noga, ampak tudi okončine, trup, pa tudi jezik :)

Ko je bil še dojenček, sem se spraševala, kdaj bo shodil, kdaj bo spregovoril, kdaj se bo sam oblekel ... zdaj pa bi rada včasih kar zavrtela čas nazaj, da bi ga dvignila v naročje, mu kaj novega povedala, pokazala, ali ga preprosto objela in stisnila k sebi. Še vedno mi kdaj zleze v naročje ali tudi v najino posteljo čez vikend, toda zdaj bi rada ta čas tudi podaljšala.

Ja, to sem jaz. Včasih bi čas kar porinila naprej, spet drugič ga vlečem, da bi se upočasnil, premalokrat pa uživam in živim v tem trenutku. Premalokrat se zavedam, koliko je pomemben ZDAJ!

 

Tokrat bom zaključila z mislijo iz nekega filma, ki sem ga gledala že doooolgo tega. Na žalost naslova ne vem.

 

"Ko smo majhni komaj čakamo, da odrastemo. In ko enkrat to dosežemo, samo še iščemo zavore. Toda zavor ni. Zakaj ne bi torej uživali v vožnji?"

 

 

Na drugi strani steklene stene

 

Na moji strani

imajo oblaki ostre robove,

sončni žarki se obrnejo v drugo smer,

še preden pridejo do mene.

Na moji strani

so objemi ujeti v prisilni jopič,

besede votle,

odmevajo od tišine in kričanja,

zabijajo se v kožo kot zrna sodre.

 

Danes sem le kupček odtujenosti,

prekrit s krpanko otroških travm.

Sem na tleh s klofutami

in samotnostjo otroške postelje

brez večernih pravljic in bolhe za lahko noč.

Neonske luči na stropu drobno utripajo

Vonj po razkužilu,

v ozadju blues in ritem korakov v odhajanju.

V steklenički za infuzijo napačna tekočina.

 

Žal mi je.

V mojem avtobusu še ni kladivc

za razbijanje stekla v sili.

 

 

 

Danes sem se prebila do konca knjige - avtobiografije - Carla Gustava Junga Spomini, sanje, misli. Res prebila, saj sem posamezne odlomke morala prebrati večkrat, pomagala sem si tudi s slovarjem tujk in googlom. Lahko bi bila  napisana ali prevedena bolj enostavno, vendar  mislim, da strokovnjakom s tega področja, to je psihiatrije, psihologije, filozofije, ne dela težav:)

Že od otroštva je bil nekaj posebnega. Ko se je opisoval kot otroka me je spomnil na avtista, z vsemi svojimi posebnostmi in neprilagodljivostjo. Doživljal je vizije, intenzivno je sanjal in bil res v čisto svojem svetu  raziskovanja podzavesti. Že on je trdil, da "otrokova psiha ni tabula rasa, ampak že opremljena z vsemi specifičnimi človeškimi instinkti, tako tudi z apriornimi temelji višjih funkcij".

Ob branju sem se spomnila sebe kot otroka, kako intenzivno sem jaz sanjala, saj se nekaterih sanj še vedno spominjam. Pogosto me je tlačila mora, bala sem se  vsega nadnaravnega,  razglabljala sem o smrti, iskala smisle v dogodkih, a doma nisem imela sogovornika, ki bi me prav razumel.  Spomnim se, kako intenzivno sem vse doživljala tudi kasneje v otroštvu in kako pogosto me je bilo strah, nisem pa imela nikogar, ki bi mi pri premagovanju strahu pomagal.

Mogoče je bil g. Jung res tudi nekoliko nor, toda kateri posameznik, ki se tako intenzivno ukvarja le z enim področjem, to ni?  Njegova razmišljanja in razlage zavesti, podzavesti, duše,  njene svetle ter temne plati, pa so sprožila to, da so se nekateri moji strahovi preprosto razblinili. Kot da sem končno začela uporabljati prave leče za opazovanje - stvari so se razjasnile.

 

V zadnjem poglavju te knjige je C .G. Jung napisal:

 

"Pomembno je, da imamo skrivnost in slutnjo nečesa neznanega. To izpolnjuje življenje z nečim neosebnim, numinoznim. Kdor tega ni izkusil, je zamudil nekaj pomembnega. Človek mora čutiti, da živi v svetu, ki je v določenem pogledu poln skrivnosti, da se v njem dogajajo in da v njem lahko izkušamo stvari, ki ostajajo nerazložljive, in ne le take, ki se dogajajo po pričakovanju. Nepričakovano in nezaslišano spadata v ta svet. Le tedaj je življenje celota."



Prijateljica ... najboljša!

 

Pikapolonice preobračajo kozolce

na travniku bosopetih nog.

Spuščajo hihitajoče milne mehurčke

v katerih so ujete

note najlepših akordov

medenega abonmaja

mojega življenja.

 

 

Prejšnjo soboto sem bila v Mirnu, pri Marjani. Bonsajisti so imeli delavnico, jaz pa sem se odločila, da preživim ta čas pri svoji najboljši prijateljici. Še iz vrtca. V OŠ je bila v A, jaz pa v B razredu. Jaz sem živela v "centru" Kanala, ona na "Kwrpi" in do nje sem morala po stopnicah, ki sva jih neštetokrat šteli, ampak zdaj ne vem, koliko jih je. Obredli sva vse skale in kamne ob Soči, raziskovali gozd nad Kanalom, strugo hudournika. Ker doma niso imeli TV sva pri nas gledali nešteto filmov, nadaljevanjk. V Novo Gorico sva štopali v vsakem vremenu, pa naj je bil dan ali noč. V srednjo šolo je hodila v Tolmin, jaz v Idrijo. V študenstkih časih sva nekaj časa celo živeli v isti sobi ( jaz sem se pri njej švercala :), kasneje v istem bloku, v Rožni dolini blok št. 4. Zdaj živi v Mirnu, jaz v Mednem. Ne kličeva se prav pogosto, toda tisti pogovori so zeloooo dolgi in kot da sva se ločili šele včeraj. Vse ji lahko povem, brez strahu, da mi bo zamerila, da bo užaljena, da bo obsojala. Vedno me poskuša razumeti, čeprav me vedno ne, toda se trudi.

V soboto sva preživeli skupaj skoraj 6 ur, polnih, bogatih, klepetavih. Pomagala sem ji pri kuhanju, zato, da sem ji bila bližje in sva res izkoristili vsak trenutek. Obujali sva spomine, premlevali sedanjost in vse je bilo tako ... prav! Občutila sem tisto pravo otroško radost! Nekoč mi je napisala: "Kot biser v školjki, skrit na dnu morja - nevidno, toda najdragocenejše in večno - PRIJATELJSTVO. Ni pomembno, da naju loči toliko km. Zaradi mene bi lahko živela na drugem koncu sveta, še vedno bi bila  moja NAJBOLJŠA prijateljica. Takih zame ne delajo več ...

 

William Paul Young, Koliba:

"Prijatelje lahko poljubiš v slovo in odideš daleč stran, toda hkrati jih boš popeljal s sabo v svojem srcu, mislih, drobovju, ker ne samo, da živiš v svetu, temveč tudi svet živi v tebi."

 

 





Medeno satje

Iz obora izpuščena čreda mravljincev

pod mejo lasišča

na lovu za novimi sinapsami.

Ne potrebuješ razsvetljave

nebesnih teles,

le tvoj obraz na vratu,

iz katerega sije.

Ujel si medeno satje Nje,

ki muzajoč opreza izza krošnje

drevesa z mnogoterimi letnicami.

 

 

 

Nedeljo smo preživeli v Udinah. Vsi trije :) Vsi trije smo se udeležili mednarodne razstave bonsajev Jesensko listje. Pravzaprav smo se je udeležili štirje, pozabila sem na glavnega junaka in to je Tomažev bonsaj ( na sliki ), ki je bil razglašen za najlepše drevo po izboru gledalcev. Bil je lep dan, kar je v bistvu vedno, če so poleg bonsajisti.

Rada pogledam drevesa, jih primerjam med sabo. Imam se za popolnega amaterja, čeprav imam nekaj teoretičnega znanja: kaj je bonsaj, od kje je prišel, kaj predstavlja krošnja, kako se ga zaliva :) Tokrat pa sem si zaželela vodenega ogleda in Tomaž me je z veseljem popeljal od drevesa do drevesa. Po natančni predstavitvi sem ugotovila, da je, ne samo po prvem vtisu, ampak tudi po višjih kriterijih, najboljši njegov. Na zaključku razstave se je pokazalo, da je bilo istega mnenja tudi večina obiskovalcev.

In kaj sva z Jakobom počela 10 ur na prireditvi, kjer se je vse vrtelo le okrog bonsajev, posod za bonsaje, orodju, delavnici oblikovanja? No, najprej sem si ogledala drevesa, prizorišče, pozdravila nekaj znancev bonsajistov iz Italije in Avstrije, poklepetala z bonsajisti iz Slovenije, spila kavo, opazovala, brala, opazovala, kaj napisala, opazovala, klepetala z Jakobom :) In uživala v posebni energiji, ki je prisotna povsod tam, kjer se ustvarja, kjer je umetnost, kajti bonsajizem je umetnost. Dvigne nivo energije, da se naježiš, kot se pri poslušanju glasbe, branju poezije, še posebno sonetov, branju dobre knjige (ali stripa bi rekel Jakob), opazovanju dobre slike ali fotografije, opazovanju narave. Vse ima namreč isti imenovalec, le začutiti je treba in delati, ko začutiš.

 

Fynn: Gospod Bog, tukaj Ana:

"Vsi igramo isti akord, vendar se zdi, da tega ne vemo. Ti imenuješ svoj akord C-dur, medtem ko jaz iste note imenujem septakord a-mola. Jaz se imenujem kristjan in kako se imenuješ ti? Mislim, da se Gospod Bog precej dobro spozna na glasbo, saj pozna vsa imena akordov. Morda mu je vseeno, kako jih imenuješ, samo da jih igraš."



Mesec padajočega listja in grablje brez zob

Grizem v votle žile,

pobiram posušene peclje,

jih natikam na notno črtovje

najpametnejšega telefona,

kjer se je izgubil zapis

mačjega predenja.

Si si ogledal partituro?

Si se je ustrašil kot konj v diru

pred polomljenim mostom?

S seboj si vzel basovski ključ.

Na dirigentskem podstavku sem sama,

brez stojala,

utrip mi vrača le današnji dan,

ki se drži ob strani.

Ta september je bil naporen. Zelo. Že sam začetek šolskega leta je bil dovolj, svoje pa so dodali še določeni ljudje, ki so prišli na idejo - vsaj jaz sem dobila tak občutek, pa še nekaj sodelavcev - da vzgojiteljice premalo delamo, da s popoldanskim delom nikakor ne zapolnimo kvoto 8-ih ur, da sama priprava igralnice zjutraj, brskanje po knjižnicah, razvijanje in urejanje fotografij, priprava na vzgojno delo, priprava na roditeljski sestanek, govorilne ure nikakor ni dovolj. Sama prihajam v vrtec vedno pol ure prej, torej sem vsak dan v vrtcu najmanj 7 ur, za pripravo na vzgojno delo mi ostane 1ura. To je dovolj, več kot dovolj, ko gre le za dnevno pripravo. toda ... Enkrat na teden moramo biti v vrtcu 8 ur, za pripravo na roditeljski sestanek sem porabila 3 ure in potem še izvedba, za letni delovni načrt več kot tri ure, pa še aktivi, posveti, pedagoški zbor, izdelava letnega načrta enote in manj kot v enem mesecu sem imela 12 ur viška, ki se mi ne štejejo nikamor. Preprosto sem jih podarila. Nekatere sodelavke so jih podarile še več.  Moja dva sta ugotovila, da sem v vrtcu toliko časa, kot bi bila ravnateljica in ne vzgojiteljica. In odzivi? Nič zadovoljstva, nič pohval -  pa ne mislim na starše! - ampak še dodatne kritike in občutek nezadovoljstva. In TO me je zadelo!

Zdaj se že dobro poznam in vem, da  na stres, ki traja ali se ponavlja odreagiram z anksioznostjo, toda takih občutkov nisem imela tako dolgo, da me je spet sesulo. STRAH!  Pred čem? Pred boleznijo, pred smrtjo. Res, ni bilo tako hudo, spala sem normalno, jedla sem normalno, le dneve sem preživljala slabo. Vrtelo se mi je, no malo se mi še vedno, slabo mi je bilo - ali pa je bila le viroza? In film se je začel vrteti nazaj.  Kot majhen otrok sem bila veliko v bolnici, pri treh, petih letih, pa v prvem in tretjem razredu. Takrat ni bilo staršev zraven, le obiski 3x na teden in medicinska sestra, ki me je triletnico, zvečer, ko sem se prebudila iz narkoze po operaciji mandeljnov, s klofuto poslala nazaj v sobo, ker sem jo z jokom zmotila. Moram te strahove predelati? Mogoče. Mislim da moram zamenjati vedenjske in miselne  vzorce in začeti verjeti, da ni vsaka fizična težava, bolezen tako ogrožujoča, kot jo dojemam sama. Ja, pomaga pogovor, toda spremembe so le v mojih rokah!

September je mimo, pol oktobra tudi. Preživela sem tri krasne dneve na kmetiji z otroki in krasnimi sodelavci, obiskali smo lutkovno predstavo Škrat Kuzma dobi nagrado, ob kateri sem se nasmejala, obiskali smo predsedniško palačo, se udeležili krosa ljubljanskih vrtcev, začeli s projektom Emona skozi otroške oči in danes uspešno izpeljali požarno vajo s prijaznimi gasilci iz Nadgorice in Tomačevega. Ja, še vedno imam rada svojo službo, sodelavce in še vedno se učim živeti.

 

Marlo Morgan, Imenovali so jo dvoje src:

"Mi nismo naključne žrtve slabega zdravja, saj je fizično telo edino sredstvo, po katerem se višja raven zavesti sporazumeva z osebno zavestjo. Upočasnitev telesnega delovanja nam omogoča, da se razgledamo in razčlenimo resnično pomembne rane, ki jih moramo zaceliti: ranjena razmerja, luknje, ki zijajo v našem sistemu prepričanj, prirasle tumorje strahu, spodkopano vero v stvarnika, otrdela čustva neodpuščanja in drugo."

Samo tekla sem

Prah se z razvlečenimi rokami

drži za pete,

zakriva spačene vprašaje,

ki se z zarjavelo kljukico,

obešajo na vrv za perilo.

Moje telo je prerešetano

od pogledov kiklopov,

ki gledajo za mano.

Iz lukenj mezijo besede,

neizgovorjene,

zapakirane v kuverti,

s pravimi naslovi

za pretekli čas.

Sklenem krog.

Vprašaji so se posušili,

kiklopi še stojijo v preži.

Zanimivo,

ko jih gledam v zadnjo plat,

so čisto drugačni.

Rada tečem. Včasih me kdo vpraša zakaj, ali bi rada shujšala. Ne, ne tečem zaradi tega. Všeč mi je namreč, da sem v formi, da nisem zadihana, ko pritečem na vrh precej strmih stopnic v vrtcu, da se brez težav podim za otroki na igrišču, da se premikam lahkotno.Če redno tečem in telovadim, me nič ne boli, telo funkcionira dobro. 

Največkrat tečem, ko sem preprosto v redu. Toda tečem tudi, ko sem tečna, ko sem žalostna ( takrat je najtežje ), ko imam glavo polno pink ponk žogic, ki se odbijajo na vse strani, ko imam glavo polno vprašajev ... Na začetku sem kot marioneta, okorna, trda, s tekom pa se stvari sestavijo, otresem se vrvic, zaflajštram žulje in letim. Edino takrat sem si všeč prešvicana.

Vladislav Bajec, Knjiga o bambusu:

"Smisel ponovnega osredotočenja ni to, da problem izgine. Od njega je treba oditi daleč, vendar se je treba tudi vrniti. S tem se naredi cel krog in se spet pride na isto mesto, vendar z drugim videnjem istega predmeta."