Mesec padajočega listja in grablje brez zob

Grizem v votle žile,

pobiram posušene peclje,

jih natikam na notno črtovje

najpametnejšega telefona,

kjer se je izgubil zapis

mačjega predenja.

Si si ogledal partituro?

Si se je ustrašil kot konj v diru

pred polomljenim mostom?

S seboj si vzel basovski ključ.

Na dirigentskem podstavku sem sama,

brez stojala,

utrip mi vrača le današnji dan,

ki se drži ob strani.

Ta september je bil naporen. Zelo. Že sam začetek šolskega leta je bil dovolj, svoje pa so dodali še določeni ljudje, ki so prišli na idejo - vsaj jaz sem dobila tak občutek, pa še nekaj sodelavcev - da vzgojiteljice premalo delamo, da s popoldanskim delom nikakor ne zapolnimo kvoto 8-ih ur, da sama priprava igralnice zjutraj, brskanje po knjižnicah, razvijanje in urejanje fotografij, priprava na vzgojno delo, priprava na roditeljski sestanek, govorilne ure nikakor ni dovolj. Sama prihajam v vrtec vedno pol ure prej, torej sem vsak dan v vrtcu najmanj 7 ur, za pripravo na vzgojno delo mi ostane 1ura. To je dovolj, več kot dovolj, ko gre le za dnevno pripravo. toda ... Enkrat na teden moramo biti v vrtcu 8 ur, za pripravo na roditeljski sestanek sem porabila 3 ure in potem še izvedba, za letni delovni načrt več kot tri ure, pa še aktivi, posveti, pedagoški zbor, izdelava letnega načrta enote in manj kot v enem mesecu sem imela 12 ur viška, ki se mi ne štejejo nikamor. Preprosto sem jih podarila. Nekatere sodelavke so jih podarile še več.  Moja dva sta ugotovila, da sem v vrtcu toliko časa, kot bi bila ravnateljica in ne vzgojiteljica. In odzivi? Nič zadovoljstva, nič pohval -  pa ne mislim na starše! - ampak še dodatne kritike in občutek nezadovoljstva. In TO me je zadelo!

Zdaj se že dobro poznam in vem, da  na stres, ki traja ali se ponavlja odreagiram z anksioznostjo, toda takih občutkov nisem imela tako dolgo, da me je spet sesulo. STRAH!  Pred čem? Pred boleznijo, pred smrtjo. Res, ni bilo tako hudo, spala sem normalno, jedla sem normalno, le dneve sem preživljala slabo. Vrtelo se mi je, no malo se mi še vedno, slabo mi je bilo - ali pa je bila le viroza? In film se je začel vrteti nazaj.  Kot majhen otrok sem bila veliko v bolnici, pri treh, petih letih, pa v prvem in tretjem razredu. Takrat ni bilo staršev zraven, le obiski 3x na teden in medicinska sestra, ki me je triletnico, zvečer, ko sem se prebudila iz narkoze po operaciji mandeljnov, s klofuto poslala nazaj v sobo, ker sem jo z jokom zmotila. Moram te strahove predelati? Mogoče. Mislim da moram zamenjati vedenjske in miselne  vzorce in začeti verjeti, da ni vsaka fizična težava, bolezen tako ogrožujoča, kot jo dojemam sama. Ja, pomaga pogovor, toda spremembe so le v mojih rokah!

September je mimo, pol oktobra tudi. Preživela sem tri krasne dneve na kmetiji z otroki in krasnimi sodelavci, obiskali smo lutkovno predstavo Škrat Kuzma dobi nagrado, ob kateri sem se nasmejala, obiskali smo predsedniško palačo, se udeležili krosa ljubljanskih vrtcev, začeli s projektom Emona skozi otroške oči in danes uspešno izpeljali požarno vajo s prijaznimi gasilci iz Nadgorice in Tomačevega. Ja, še vedno imam rada svojo službo, sodelavce in še vedno se učim živeti.

 

Marlo Morgan, Imenovali so jo dvoje src:

"Mi nismo naključne žrtve slabega zdravja, saj je fizično telo edino sredstvo, po katerem se višja raven zavesti sporazumeva z osebno zavestjo. Upočasnitev telesnega delovanja nam omogoča, da se razgledamo in razčlenimo resnično pomembne rane, ki jih moramo zaceliti: ranjena razmerja, luknje, ki zijajo v našem sistemu prepričanj, prirasle tumorje strahu, spodkopano vero v stvarnika, otrdela čustva neodpuščanja in drugo."