Človek z napako

Nebo bedi,

ko se v svoji svetlosti vzpenja

po pokajoči spirali.

Za sabo vleče scefrane galaktične sinapse,

ki povezujejo

naravo rdečih zob in krempljev

s kapljicami sivih celic

desnega in levega prekata.

In človek bedi,

ko se v svoji temi spušča

po strohnjenih letnicah drevesa spoznanja

in pod razvejanimi koreninami išče

arheološke ostanke

šestih dni stvarjenja,

da bi ponovno restavriral besede:

"In glej, bilo je zelo dobro!"

Bo potem znal le počivati?

 

 

V tem letu sem prebrala že tri knjige. Prva je bila Izmael, pisatelja Daniela Quinn. ( Vzela sem si več časa za branje kot za pisanje na blogu :)

"Kako so stvari postale, kakršne so?" je stavek, ki se pogosto pojavlja v zgodbi. Stavek, ki sem si ga sama, v teh dnevih, ko se v Sloveniji dogajajo tako zelo žalostne stvari, pogosto zastavljala tudi sama. V knjigi to vprašanje zastavi moškemu gorila z imenom Izmael in ga tekom zgodbe pripelje do odgovora.

Kdaj je šlo vse tako narobe? Kje se je zalomilo? Ali lahko rečemo, da se narava, naša Zemlja, maščuje, ali je to le njen klic na pomoč?

Sama se strinjam z avtorjem te knjige, ki pravi, da se je vse sfižilo takrat, ko je človek, ki se ima za zmagovalca, začel razmišljati, da je bil svet ustvarjen za njega in ne on za svet. S takim načinom razmišljanja je prevzel vlogo boga in prenehal sodelovati z Zemljo. Začel si je lastiti stvari, ki pripadajo vsem in postal prepričan, da je v Božjih očeh več vreden od živali, rastlin ... postal je grabežljiv, sebičen in tako prekleto pameten.

Sprašujem se tudi, koliko je v mojih rokah, da kaj spremenim, kje začeti? Mislim, da je za začetek čisto dovolj, da se neham primerjati z drugimi, da ne kopičim stvari, res ne morem vzpostavljati električnega omrežja, lahko pa ostarelim sosedom skidam pred hišo, podarim odvečna oblačila, ki jih zagotovo ne bom več nosila, sprejemam najbližje take kot so, v vseh pogledih, kajti z najbližjimi je to najtežje in marsikaj bi še lahko dodala. Ha, prav razmislila bom v tej smeri in stvari napisala, zase in potem prešla od besed k dejanjem.

Tokrat bom za konec napisala več misli iz te knjige, je vredno!

 

"Človek se je rodil, da bi spremenil svet v raj, ampak žal se je rodil z napako, zato je s svojo neumnostjo, pohlepom, razdiralnostjo in kratkovidnostjo uničeval svoj raj."

 

"Človek ne more nikoli imeti modrosti, s katero vladajo bogovi svetu, in če si jo skuša prisvojiti, ne bo dosegel razsvetljenja, marveč ga čaka smrt."

 

"Bitja, ki se obnašajo, kot da pripadajo svetu, sledijo zakonu ohranjanja miru, in ker mu sledijo, dajejo bitjem okoli sebe možnost, da se razvijajo in segajo proti tistemu, kar lahko postanejo. Bitja okoli avstralopiteka si niso predstavljala, da svet pripada njim, zato so mu pustila živeti in se razvijati. Kakšno zvezo ima to s civilizacijo? Ali biti civiliziran pomeni, da moraš uničiti svet?"