Samo tekla sem

Prah se z razvlečenimi rokami

drži za pete,

zakriva spačene vprašaje,

ki se z zarjavelo kljukico,

obešajo na vrv za perilo.

Moje telo je prerešetano

od pogledov kiklopov,

ki gledajo za mano.

Iz lukenj mezijo besede,

neizgovorjene,

zapakirane v kuverti,

s pravimi naslovi

za pretekli čas.

Sklenem krog.

Vprašaji so se posušili,

kiklopi še stojijo v preži.

Zanimivo,

ko jih gledam v zadnjo plat,

so čisto drugačni.

Rada tečem. Včasih me kdo vpraša zakaj, ali bi rada shujšala. Ne, ne tečem zaradi tega. Všeč mi je namreč, da sem v formi, da nisem zadihana, ko pritečem na vrh precej strmih stopnic v vrtcu, da se brez težav podim za otroki na igrišču, da se premikam lahkotno.Če redno tečem in telovadim, me nič ne boli, telo funkcionira dobro. 

Največkrat tečem, ko sem preprosto v redu. Toda tečem tudi, ko sem tečna, ko sem žalostna ( takrat je najtežje ), ko imam glavo polno pink ponk žogic, ki se odbijajo na vse strani, ko imam glavo polno vprašajev ... Na začetku sem kot marioneta, okorna, trda, s tekom pa se stvari sestavijo, otresem se vrvic, zaflajštram žulje in letim. Edino takrat sem si všeč prešvicana.

Vladislav Bajec, Knjiga o bambusu:

"Smisel ponovnega osredotočenja ni to, da problem izgine. Od njega je treba oditi daleč, vendar se je treba tudi vrniti. S tem se naredi cel krog in se spet pride na isto mesto, vendar z drugim videnjem istega predmeta."