Bralec

V meni bije tisoč src

in vedno znova in znova

hlastam za novimi vdihi.

Teža platnic in listov

se spreminja v alkimijo

ki lega med posamezne utripe,

med gube sivih celic,

jih bogati, polni

z novimi vsebinami,

najboljšo govejo juho.

Srkam jo počasi,

prebavljam še počasneje

in na njenih vročih hlapih

se dvigujem

čez tisoče pokrajin,

čez tisoče življenj,

zjočem na tisoče solza,

dokler ne pridem

do konca

in z novo zajemalko

ne začnem znova

in znova

in znova ...

Med temi počitnicami sem prebrala 5 knjig. Vse so mi bile všeč. Za vse sem komaj čakala, da jih vzamem v roke in berem, berem ... Zadnja je bila  knjiga Margaret Mazzantini Novorojen, zgodba o vojni v Sarajevu, ljubezni, usodi, bolestnemu hrepenenju po materinstvu. Ko sem jo odložila sem čutila vibracije po vsem telesu, metuljčke v trebuhu. Počutila sem se kot kalup, ki ga napolniš z vsebino. Dobro vsebino.

Tako name delujejo knjige. Obisk knjižnice je čas samo zame. In moja največja želja je, da bi nekoč imela doma poseben knjižni kotiček - ali bolje kar VELIK KOT - naponjen s knjigami, tistimi posebnimi zame, ki so mi dale več kot le zgodbo. Takšna so moja nebesa ...

Susan Delattre, Susan O¨Halloran: Ženska, ki je našla svoj glas:

"Zgodbe nas kličejo na raven, na katero smo pripravljeni stopiti, in puščajo odprta vrata, če si bomo kdaj zaželeli, da bi vstopili na drugo."

Adijo

Spustila sem jih ven -

zdaj lahko grejo.

Vsa ukrivljena usta

z zavitimi besedami.

Vse so le dim,

ki se obeša na trepalnice,

njihov odsev -

konveksna  ogledala.

Kavo vedno pretirano sladkajo,

njena grenkoba udari v žličko ponoči.

To jutro sama pletem

kito iz sončeve preje,

le moji so nihljaji v viseči mreži

in le ena skodelica kave na mizi.

Velikokrat sedim pred hišo, v viseči mreži, občudujem bonsaje, poslušam ... nič določenega in uživam v tem, da sem sama. Sama.

Včasih pa sem bila zelo težko sama. Bežala sem v množice, po telefonskem imeniku iskala številke ljudi, ki bi jih lahko poklicala za družbo. Največkrat se je zgodilo, da ravno takrat, ko sem si najbolj želela nekoga, nisem dobila nikogar :) niti tistih, ki mi niso bili blizu. Zdaj tistih nimam več v imeniku. Lansko šolsko leto sem namreč delala z enkratno ekipo osmih ljudi -  podobna energija, medsebojno poslušanje, razumevanje, ustvarjanje. V službi sem neverjetno uživala in prišla do spoznanja, da se z nekaterimi ljudmi, iz privatnega življenja, ne želim več družiti. In kaj je bilo odločilno? Iskrenost. Ne maram ljudi, ki prikrivajo stvari, ki vidijo le svojo plat medalje in jo predstavljajo kot edino pravilno. Ne maram ljudi, ki so preračunljivi, ki lažejo, ki so površinski. Včasih sem jih obsojala, danes grem preprosto stran. Mogoče je sebično, toda škoda je moje energije za odnos, ki ni enakovreden.

Zanimivo je, da sem od takrat veliko srečnejša in manj sama. Spoznavam nove ljudi, ki so topli, prijazni. Mogoče se srečamo le enkrat, le nekajkrat, a sledi ostanejo. To mi daje upanje in krepi optimizem. 

Margaret Mazzantini, Novorojen:

"Bila je ena tistih dobrodejnih ljudi, ki ti naključno pridejo na pot in bi jih najraje objel, ker se ti znajo nasmehniti iz globine svojega človeškega spoznanja in ti v trenutku odtehtajo drugo polovico človeštva, ljudi, ki se zapirajo v svoje temno brezno in kradejo moč."

Brezplačna tržnica

A jo vidiš, luno, 

kako vleče na ušesa,

lovi šepetke.

Obešajo se na trepalnice

ulične svetilke,

ki špega skozi okno.

In zdaj, glej,

njena usta do ušes,

ko je čez Mlečno cesto

obesila transparent:

ZVEZDE BREZPLAČNO,

tudi zate.

 

Včeraj sem prebrala knjigo, življenjsko zgodbo Li Cunxina Zadnji Maov plesalec. Zelo lepo napisana, tekoče berljiva in zadane te ... Za tiste trenutke, ko misliš, kako zelo težko ti je, ko misliš, da se ti godijo ali so se ti zgodile velike krivice. S tem ne mislim, da se nam krivice ne morejo zgoditi, da nam ne more biti težko. Res je, lahko nam je tudi še huje. Toda kar hočem povedati je to, da je ta otrok, ki je pri enajstih! letih šel od doma, ker ga je komunistična oblast izbrala, da bo plesal za ga. Mao, vztrajal, se pobiral, lizal rane in uspel. Ko ga je župnik pred poroko vprašal, če veruje v Boga, je najprej odgovoril, da je edina vera, ki jo je imel, bila vera v komunizem. Toda potem se je zamislil, kolikokrat je pošiljal želje v nebo, kolikokrat je v mislih prosil "nekoga" za pomoč in to ni bil predsednik Mao, je odgovoril: "Ja, verjamem v Boga."

Uh, sem jokala na koncu, od ganjenosti, od sreče. Spoznala sem, da je potrebno imeti v življenu pravi pristop, da se ti na koncu vse lepo poklopi.

Ko gledam nazaj na svojo pot ugotavljam, koliko sem se JAZ spremenila! Zdaj, pri 44 -ih letih znam uživati, znam videti in biti hvaležna. Kaj je bilo odločilno? Na prvem mestu predvsem to, da sem ugotovila, da sem JAZ tista, ki lahko pri SEBI kaj spreminjam. Izgovarjanje na slabe izkušnje v preteklosti so me samo "bremzale". Oh, koliko zamer sem kuhala! Koga pa sem s tem najbolj prizadela? Sebe. Težko je odpustiti, toda če si pripravljen, če si to želiš, se sčasoma  zgodi ... Ko nam je težko lahko namreč izberemo strah ali zaupanje, vztrajamo in gremo naprej ...

Kot je Li v svoji knjigi zapisal:

"Dve izbiri imaš. To si predstavljaj kot igro s kartami: lahko preprosto odnehaš in ne sodeluješ več ali pa igraš naprej in vidiš, kaj se bo zgodilo. Čaka te mnogo zmag, pa tudi preprek, toda če odnehaš zdaj, ne boš nikoli okusil zmage."

Premik

Krakajoče vibriranje glasilk,

ki so pozabile zveneti,

ko so z mrežo za metulje

mahale po zraku za sekundami praznine.

Zarjaveli tečaji vrat, 

mimo katerih se mukoma rinejo

osamelci besed.

Na drugi strani ona,

muzajoča, nasmejana

na veličastni gugalnici.

Noče povleči za kljuko,

odpreti.

Ne.

Jaz sama moram do nje.

Za ustvarjanje potrebujem prazno glavo! Še med  tem pisanjem sem odgovarjala na vprašanja glede ploščic v kopalnici, šla v Merkur, naredila zajtrk otroku - čeprav bi si ga lahko sam :) Potem se mi ustvarjalna nitka pretrga, da o kakšnem obisku pesniške muze niti ne govorim. Na trenutke se mi utrne kakšna misel, včasih mi jo uspe celo napisati, da jo enkrat v prihodnosti mogoče celo vključim v novo pesem.

V takih dneh čutim napetost, celo razočaranje, ker izgubim stik sama s sabo. Težko se osredotočim, misli mi kar begajo, se dvigajo, spuščajo ...

Vem, da je težava v meni. Velikokrat se ne odločim za dejavnosti, ki bi mi pomagale, ampak igram igrico na računalnik (igram le  Zuma Delux), nadziram facebook, gledam TV. Tu pa res lahko nekaj spremenim in to vsak trenutek. Če se le odločim ...

Elizabeth Gilbert: Jej, moli, ljubi:

"Če počistiš ves ta prostor v glavi, boš tam imela vakuum, odprt prostor - vrata. In ugani, kaj naredi vesolje z vrati? Pohitelo bo noter - Bog bo pohitel noter - in te napolnil z več ljubezni, kot si kdaj sanjala.

Vzorec na zidu

Z zavezanimi očmi

se misli prerivajo

v dolgi koloni.

Rade bi dosegle

izgovorjene besede

z ostrimi robovi.

Zaman.

Vztrajaj!

Ostani moje ogledalo

in me ti nauči

ujeti odsev svetlobe zvezd

nočnega neba.

Naj pustim pri miru

tvoje zajčke na steni,

saj že zdaj rišejo

prekrasen vzorec

tudi na mojem zidu življenja.

Včeraj smo preživeli lep dan. Bili smo pri izviru Kamniške bistrice, prijetno hladne s sedmimi stopinjami (približno:). Jakob je brodil po vodi in našel celo mivko, katero je jemal v roke, jo oblikoval ...

Zvečer je bil zelo zadovoljen in je na vprašanje za kaj je hvaležen v minulem dnevu, odgovoril: "Za občutek mivke na roki." Ostala sem brez besed. Ponovno me je presenetil z razmišljanjem in hvaležnostjo za drobne stvari.

Zdaj so počitnice. Ni hitenja, ni večjih obveznosti, vse je bolj sproščeno, predvsem jaz. Imam veliko potrpljenja in v Jakobu vidim veliko dobrih stvari, ki mi med šolo preprosto uidejo. V tistem času so moje besede  prevečkrat nepremišljene in pregrobe. Velikokrat mi je zvečer, ko gremo spat žal. Predvsem za način, kako kaj povem. Tudi opravičim se. Kljub vsemu pa se ne boji  povedati, kako on vidi mene, svoje mnenje, če rečem ali naredim kaj narobe. Tako je bilo tudi prejšnji teden.

Iz trgovine za male živali sva nesla stvari za morskega prašička in muco - on je nesel vrečo z žagovino. Na poti do avta jo je premetaval  po rokah in ni vedel, kako bi jo dobro prijel. Rekla sem: "Tako dolgo jo boš prekladal, da ti bo padla na tla in se bo še žagovina raztresla." Po kratkem premoru mirno in nič užaljeno odvrne: "Glej, vidiš samo to, kako nerodno nesem, ne pa, da sem sam izbral največji in najtežji izdelek:"

Kolikorat vidim le negativno? Pa ne samo pri njemu, tudi pri drugih stvareh in ljudeh? Včasih mislim, da se dobro zavedam, kaj in kako razmišljam in rečem, tokrat pa mi je dokazal, da to ni res. Še vedno so luknje v zavedanju in največkrat so napolnjene z "nesnago". 

V knjigi Če bi me videla je Cecelia Aherin napisala:

"Otroci so tisti, ki natanko vedo, kaj se dogaja na svetu. Veš, vidijo več kot odrasli, verjamejo v več, so pošteni in ti vedno, vedno povedo, kaj si mislijo o tebi."

Nenavadna enačba

Sem bila postavljena

ali sem sama skočila

v zračni vrtinec dežele Oz.

Premetava me centrifugalna sila,

meče v navidezne stene,

kjer se lomi sivina.

Spremljam enačbe Špicparkeljca

in spreminjam njih rezultate,

da bi našla čudežni fižolček,

ki bi me dvignil do zlate goske.

In ta ...

Ta bi me prinesla nazaj,

pod napušč domače strehe,

saj ima tam gnezdo,

kjer vali zlata jajca.

Šla sem v knjižnico, zagrabila knjigo Princ poezije in jo brala in brala in brala in navdušeno vrnila z besedami: "Imate še kašno knjigo te avtorice?" Knjižničarka pogleda v računalnik in reče: "Seveda. Vi ste prebrali tretji del trilogije Magdalenine linije."

Na, kaj zdaj? Nič. Če sem tretji del prebrala kot bi bil samostojen, bom pa še prva dva. Rezervila sem ju in dobila najprej ... drugi del. Tudi ta je za mano. Čaka me še prvi del. 

Knjigi sta me prevzeli. Veliko je zgodovinskih podatkov o Medičejcih (tretji del), Toskanski grofici Matildi (drugi del). Veliko je govora o cerkvi, krščanstvu, Jezusu, Mariji Magdaleni, Bogu ... O Ljubezni, sorodnih dušah - dvojčicah, usodi ... stvareh, ki me zelo zanimajo, o katerih se veliko sprašujem in včasih dobim tudi odgovor.

Take knjige me napolnijo z energijo in zaupanjem v življenje, zaupanjem vase. Začutim, da so odgovori zelo blizu, v meni, če znam prisluhniti in videti.

Kathleen McGowan je v tretji knjigi Princ poezije zapisala:

"Pridejo trenutki, ko se moramo preprosto predati moči nečesa večjega od naše omejene človečnosti."

Danes sem ...

Danes sem trava,

ki se oblači v sončno glazuro

in sem regratova roža,

ki v razpoki pločnika

opazuje poletje na sprehodu.

Sem mravlja, 

ki dela družbo čebeli

in pes,

ki je ujel žogo v letu.

Sem veter,

ki je prvič nosil mladega vrabca,

sem oblak,

po katerem stopa sonce.

Danes sem senca,

ki pada na klošarja, 

sem zven kovanca,

ki pristane v klobuku uličnega pevca.

Danes sem frekvenca otročkega smeha

in večerni mrak,

ki stopa za parom v hišo.

Sem odprta knjiga

na nočni omarici.

Sem najlepša beseda Visoke pesmi,

ki na rokah melodije nočnega goslača

pada na zemljo,

kjer zraste trava.

 Bilo je poletje. Bile so počitnice. Bila je nedelja. Bila sem Jaz.

Vroče popoldne, ko je po kosilu vse pospravljeno (meni pomembna stvar), ko sedim v senci, pijem kavo in berem dobro knjigo. Dvignem pogled in vse linije so ostre, barve tako izrazite in pod rebri se kotali vriskanje. Ko se zaveš minevanja in se ga ne ustrašiš. Ko se zaveš kroženja, enosti in se čutiš v vsaki stvari in vsako stvar čutiš v sebi. Ko se vse zdi tako, kot mora biti, ko se vse zdi preprosto popolno.

Ha, pa sploh nisem bila na dopustu. Bila sem DOMA.

Zelo rada hodim v knjižnice in knjigarne. Včasih se zgodi, da me knjiga preprosto pokliče. Tako me je tudi knjiga Na kavi z Maksom. Ne hodim v cerkev, ker ne verjamem v institucijo, vendar so v tej drobni knjižici zgodbe, tesno povezane z Bogom in Svetim pismom in zelo so mi všeč. Ja, verjamem v Boga in vidim ga kot nekoga, ki navija zame. V vsakem primeru! In to nedeljo sem to tudi občutila. Bila sem srečna.

Maks Lucado je v tej knjigi zapisal:

"Večni trenutki. Gotovo si jih že izkusil. Vsi smo jih.

• Skupaj s svojim vnukom se na poletni večer gugaš na verandi.
• Njen obraz v soju sveče.
• Svojo dlan položiš v moževo, ko se skupaj sprehodita skozi listje in dihata svež jesenski zrak.
• Poslušaš molitev šestletnega otroka, ko se zahvali za vse, od zlate ribice do babice.

Takšni trenutki so nujni, ker nas opominjajo, da je vse v redu. Kralj še vedno sedi na prestolu in življenje je še vedno vredno, da ga živimo. Večni trenutki nas opominjajo, da je ljubezen še vedno največje bogastvo in da se nam prihodnosti ni treba bati.

Ko boš naslednjič v svojem življenju doživljal trenutek, ki lahko postane večen, se mu prepusti."