Adijo

Spustila sem jih ven -

zdaj lahko grejo.

Vsa ukrivljena usta

z zavitimi besedami.

Vse so le dim,

ki se obeša na trepalnice,

njihov odsev -

konveksna  ogledala.

Kavo vedno pretirano sladkajo,

njena grenkoba udari v žličko ponoči.

To jutro sama pletem

kito iz sončeve preje,

le moji so nihljaji v viseči mreži

in le ena skodelica kave na mizi.

Velikokrat sedim pred hišo, v viseči mreži, občudujem bonsaje, poslušam ... nič določenega in uživam v tem, da sem sama. Sama.

Včasih pa sem bila zelo težko sama. Bežala sem v množice, po telefonskem imeniku iskala številke ljudi, ki bi jih lahko poklicala za družbo. Največkrat se je zgodilo, da ravno takrat, ko sem si najbolj želela nekoga, nisem dobila nikogar :) niti tistih, ki mi niso bili blizu. Zdaj tistih nimam več v imeniku. Lansko šolsko leto sem namreč delala z enkratno ekipo osmih ljudi -  podobna energija, medsebojno poslušanje, razumevanje, ustvarjanje. V službi sem neverjetno uživala in prišla do spoznanja, da se z nekaterimi ljudmi, iz privatnega življenja, ne želim več družiti. In kaj je bilo odločilno? Iskrenost. Ne maram ljudi, ki prikrivajo stvari, ki vidijo le svojo plat medalje in jo predstavljajo kot edino pravilno. Ne maram ljudi, ki so preračunljivi, ki lažejo, ki so površinski. Včasih sem jih obsojala, danes grem preprosto stran. Mogoče je sebično, toda škoda je moje energije za odnos, ki ni enakovreden.

Zanimivo je, da sem od takrat veliko srečnejša in manj sama. Spoznavam nove ljudi, ki so topli, prijazni. Mogoče se srečamo le enkrat, le nekajkrat, a sledi ostanejo. To mi daje upanje in krepi optimizem. 

Margaret Mazzantini, Novorojen:

"Bila je ena tistih dobrodejnih ljudi, ki ti naključno pridejo na pot in bi jih najraje objel, ker se ti znajo nasmehniti iz globine svojega človeškega spoznanja in ti v trenutku odtehtajo drugo polovico človeštva, ljudi, ki se zapirajo v svoje temno brezno in kradejo moč."