Vbodi

Na različne dele telesne karte

zabada svoje zastavice.

Eno za drugo

ali več hkrati.

Ko ti zdrsne na spolzkih tleh naivnosti

ali mokrih stopnicah v termah.

Ko  zarežeš mimo

na kuhinjski deski

ali ko drugi pri streljanju ne zgreši.

Rojeva modrikaste osamelce,

globje ali plitvejše rane

z rdečimi izviri,

ki se skorjasto sušijo

- scefrane boksarske vreče dušnega podzemlja.

Je vračajoča hudobna kraljica

z glavničkom,

s pasom

in z rdečim jabolkom.

Reši te kemijska enačba,

ki se ob soteskanju spušča

do želodčnega tolmuna.

Ali prostor med rokama,

pihanje,

mehkoba obliža.

Ali le embrionalni položaj.

In čakaš,

da te puščavski pesek presiplje

iz zgornjega v spodnji prostor

galerije ranjenega tkiva.

In potem oddide.

Včasih le za vogal ...

Te dni sem se veliko ukvarjala z bolečino, pravzaprav me je ona imela v rokah ali če sem bolj natančna v nogah :). Pridružila sem se PGD Medno, kjer smo se začeli pripravljati na zimsko ligo v hitrostnem spenjanju voda (nekaj takega). Prvo srečanje smo imeli v torek, nato pa sem se pridružila kondicijskemu treningu. "Mala malca zame, ki sem v formi", sem si mislila. Izkazalo pa se je, da je bil  VEEEELIK zalogaj. Delale so čisto druge mišice kot na kolesu, pri teku in telovadbi doma. In rezultat? Tak "musklfiber", da sem se komaj premikala 3 dni in se hudo bala stopnic oz hoje navzgor in še bolj navzdol. Vzela sem celo nekaj aspirinov ampak bolečina je ostajala. Tolažilo me je le dejstvo, da bo prej ali slej minila in danes res lahko spet hodim po stopnicah, ne da bi stiskala zobe. Ob tem sem se spominjala, kdaj in kaj me je še  tako zelo bolelo. Huda fizična bolečina so bila še obtolčena rebra - eno zlomljeno in občasne migrene. V spominu nimam zobobola in "ušesobola" za katera pravijo, da sta tudi grozna.

Potem pa so tu še tiste druge bolečine, za katere analgetiki res niso primerni, prej kakšna pomirjevala ali poživila. Ko sploh ne moreš pokazati, kje natančno te boli, saj razočaranja, prevare, osamljenosti, strahovi ipd. nimajo določenega žarišča, ampak se premikajo od glave, do želodca, črevesja, desnih in levih prekatov ... Katere so hujše, katere prej minejo? Katere pustijo večje rane, večje brazgotine?

Če jih dobimo kot otroci jih moramo sami ponovno odpreti, očistiti in potem so sledi manjše. Treba jih je! Delati se, da nas ni nič ranilo, da smo jih že zdavnaj pozabili, brazgotin ne manjša, ampak ravno nasprotno. Enkrat je potrebno dvigniti obliž. Več časa kot je prilepljen, bolj boli, ko ga odtrgamo. Enako velja za kasnejše izkušnje. Saj ni treba pozabiti, dovolj je, da odpustiš ...

Jan - Philipp Sendeker, Prisluhni srcu:

"Obstajajo rane, ki jih čas ne zaceli, jih pa toliko zmanjša, da lahko človek z njimi živi."

M. L. Stedman, Luč sredi morja:

"Odpustiti je treba le enkrat. Če hočeš zameriti, pa moraš to početi ves dan, vsak dan. Moraš se spominjati vseh slabih stvari. 

Vedno imamo izbiro. Vsi jo imamo."