Tišina

Drega

na različne konce lobanjskega zemljevida.

Pušča podplutbe, dela vrtine,

čaka na vrelce.

Ječi,

vztrajno skače skozi poglede,

vzbuja pozornost,

da bi dosegla prekinitev.

Kriči in tolče,

da bi preglasila

plazenje dezerterjev v bojnih jarkih.

Je srbečica,

bolj kot nastavljaš trdo kožo,

močnejša je.

Je megla,

ki skriva bistvo obrisov,

ledena toča,

ki uniči imetje.

Včasih pa le sede,

na kresničkast tobogan sončne preje,

nežno masira polža v ušesu,

da našpiči rožičke,

dovoli pokukati sebi iz lupine,

s svojo mehko bit premaže vse

in je le

tišina.

Tišina ... že nekaj časa je ne slišim več, tiste prave, saj mi v ušesih, še posebno v desnem, vedno šumi, občasno piska :). Svojo tišino bi lažje opisala kot odsotnost zvokov iz okolice.

Ko sem bila majhna in sem se zbujala ponoči, tišine nisem marala. Prisluškovala sem, kdaj bo končno spet kak avto pripeljal po cesti in prekinil tišino, saj če ne, bi lahko slišala kaj nadnaravnega. Še celo tatovo smrčanje, ki se je slišalo skozi steno, je bilo dobrodošlo. Takrat sem namreč oboževala grozljivke in noč s tišino je bil idealen čas za podoživljanje :) Pogosto me je motila tišina med mamo in tatom, sploh če je bila posledica prepira, motila me je tišina, ki je bila namenjena meni, zaradi neodobravanja mojih dejanj. V tistem času sem tudi redko sama bila tiho. Na govorilnih urah v osnovni in celo v srednji šoli, je mama pogosto slišala, da med poukom klepetam. 

Zdaj pa je pogosto vse tako glasno: 

• jok najmlajših v vrtcu - neverjetno, kako glasen in vztrajen je lahko in včasih ne pomaga ne tolažba, ne pestovanje, ne pregovarjanje. Tako glasen je, da še sodelavke, ki je zraven mene ne slišim.
• igra in klepetanje nekoliko starejših otrok - stojijo drug poleg drugega in ko govorijo, jim včasih kar žile na vratu izstopijo, pa se sploh ne prepirajo. Ko so nekoč prišli merit hrup v igralnici so rekli, naj najprej rečemo otrokom, naj bodo tiho :)
• radio ali televizija doma - če poslušam sama je vse bolj potihem
• napa nad štedilnikom, ko kuham - kako blagodejno je, ko jo ugasnem
•  ...

Včasih me je motilo, ker moj dragi ni ravno gostobeseden, zdaj sem za to njegovo lastnost hvaležna :) Molk med dvema, ki sta si blizu, je lahko zelo ljubezniv.
Ja, še vedno rada klepetam, toda zdaj ljubim tudi tišino.

Elizabeth Gilbert, Pečat stvarjenja:
"Rad bi preživel vse svoje dni, kolikor mi jih je ostalo, na kraju, ki bi bil tako tih - moje delo pa bi teklo tako počasi -, da bi lahko sam sebe zaslišal živeti."