Cirkus

 

Sem direktor

v pisarni cirkuške arene,

s polnimi predali delovnih viz virtuozov.

Sem klovnesa

v prevelikih čevljih za telo

a ravno pravšnjih za ego,

čeprav se kar naprej spotika.

Sem akrobatka

na fosilih besed razpetih nad temo spodaj,

brez varovalne mreže.

In sem divja mačka,

ki vedno pristane na nogah.

Pokanje lastnega biča

me poriva skozi ognjeni obroč.

Sem konj, ki dirja v krogu,

z lastno senco na hrbtu,

ki dela prevale.

 

Sem polna tribuna cirkuške arene

in ploskam klovnesi

in zadržujem sapo za akrobatko

in sočustvujem z divjo mačko

in dirjam s konjem

in lovim lastno senco.

 

V rokah držim šopek cvetja

za direktorja.

 

 

 

 

 

Enkrat mi je starš v vrtcu rekel: "Vedno ste dobre volje, nasmejani." Odgovorila sem mu, da če bi vprašal mojega moža, dvomim, da bi se strinjal z njim. O tem sem se potem pogovarjala ravno s svojim možem doma, ko sva ugotavljala, da sta to pač le dve vlogi, ki jih vsi igramo. Vendar to ne pomeni, da se kje pretvarjam. To so le števila, ki se na koncu koncev seštejejo v celoto.

Toda kje in kdaj sem lahko največ sebe? In zakaj le doma pokažem tudi tiste svoje neprijetne plati? Zato, ker si tam največ upam, hvala bogu, in ker vem, kakšna je moja služba in kaj se TAM pričakuje od MENE ( ali kaj JAZ tam pričakujem od SEBE ). Osebnostne lastnosti sodelavcev me ne motijo, ker ne živim z njimi, itak pa iščem pogostejši stik s tistimi, ki mi bolj ustrezajo, ob katerih se počutim dobro, ob katerih sem opažena in so opažene moje dobre lastnosti. Doma sem več časa, doma sem preprosto doma, jaz več pričakujem od drugih, gre za sobivanje na globjem nivoju. V službi se ljudje menjujejo, doma si z enim človekoma ( ali dvemi, tremi ... ) več let, mnogo let in prepogosto se zgodi, da postanejo stvari rutina, da postanejo ljudje nekaj samoumevnega, kar pa je narobe. Vsak človek se spreminja, raste in tudi odnos mora rasti. Če se to dogaja le pri enem, stvari ne gredo naprej ... zato moraš biti pozoren, moraš videti partnerja, moraš slišati partnerja in potem ni nikoli dolgčas :)

Kaj vse bom torej danes? Prijazna mama, tečna mama, ki hoče, da se pospravlja za sabo, igriva mama, ki se igra vislice, človek ne jezi se, prijazna, skrbna partnerka, nadležna partnerka, ki hoče, da se jo opazi, pohvali, razvaja, poljubi, kar tako, mimogrede, zapeljiva partnerka z veliko gole kože :)

Prijazna soseda, dobra prijateljica, ki skuha kavo, nezahtevna stranka v trgovini, zahtevna stranka v trgovini, ki hoče uveljaviti kupon ugodnosti. Ljubiteljica živali, ki se igra s vojo Maco, ji redno ponudi hrano, jo poboža, ko ji paše, jo pusti pri miru, ko pokaže kremplje. Bom le Evelina, ki ne kuha preveč rada, še manj rada pomiva, ki si bo vzela čas za branje, poezijo, risanje na majčko, ki  jo je popackala, ki bo pospravila hišo in zahtevala pri tem pomoč. Bom Evelina, ki bo razmišljala o svojih strahovih in koliko so ti sploh potrebni, iskala v sebi zaupanje v Življenje in prepričanje, da je vse tako kot mora biti!

 

Kot je rekel H. Hesse:

"Življenje je vendar prav to, če je lepo in srečno: igra!

Seveda človek lahko naredi iz njega tudi kaj drugega. Vse mogoče, dolžnost ali vojsko ali ječo. Zaradi tega pa ne postane nič lepše."