Ljubezen ...

... je krč užitka in bolečine,

zaključni krog v maternici

zmagovalnega bičkarja.

Požirek iz prsne bradavice,

ki utiša prvo lakoto 

po hrani in dotiku.

Je odgovor 

na še neizgovorjena vprašanja,

hojca s krvožilnim sistemom,

ko osteoporoza liže kalcij,

ko spomin daje odpoved delovnega razmerja

in krade še zadnje slike s podstrešja.

Lahko se spremeni v vodo,

ki jo spustiš

k izsušeni sluznici zemlje,

predenje,

ki masira in greje noge.

Včasih pa jo pohabijo

v udarce z dobrim namenom,

besedovanje,

božanje,

ki iznakazi portrete prihodnosti

izdelane mojstrovine.

To so le zmote,

ki so obiskovale napačen tečaj plesa

in podoknica, ki jo igrajo,

ni temu namenjena.

Ljubezen na oknu

ima drugačen obraz.

Moj otrok je star 13 let in ko se skregava, ko sem jezna nanj še vedno potrebuje potrditev in me vpraša: "Me imaš še vedno rada?" Ja, še vedno ga imam in vedno ga bom imela! Vprašujem pa se, kaj je tisto v mojih besedah, dejanjih, mojem izrazu, ki mu povzroča dvom v mojo ljubezen? Tudi sama sem dolgo časa mislila, da jeza izključuje ljubezen, pa to ni res. Bo on to prerasel prej?

Koliko obrazov ima ljubezen? Ljudje imamo radi drug drugega, radi imamo rastline - rože, drevesa, zelenjavo ... radi imamo živali in one nas, radi imamo avtomobile, čeprav oni nas nimajo :) radi imamo glasbo, knjige, poezijo, lepo vreme, filme, tišino ... 

A vendar je naše dojemanje ljubezni pogosto tudi napačno. Prepogosto jo pogojujemo ali vsaj tako pokažemo. Otroka imamo raje, ko je "priden". Partnerja imamo raje, ko nam nekaj daje za našo srečo. Prijatelje imamo raje, ko si vzamejo čas za nas. Sebe imamo raje, ko ...

Kje je ljubezen, ko se iztreblja živali, gozdove, ko se obrne stran pred nasiljem, ko se dela krivica v vrtcih, šolah, zdravstvenih domovih? Kje je ljubezen, ko smo grobi drug do drugega, ko žalimo? Kje je starševska ljubezen takrat, ko je prisotna spolna, fizična in psihična zloraba? Zakaj do tega prihaja? Pretekle izkušnje? Je odsotnost ljubezni res sovraštvo, zloba ali je to ne-zavedanje, neumnost, omejenost ...? Koliko in kakšno ljubezen nam uspe vračati našim staršem, ko ostarijo in so daleč? Nam uspe, da smo mi njihova hojca in koliko je to povezano s tistim, kar so oni dajali nam? Sama še vedno preveč pogojujem, predolgo ostajam jezna. 

Ta teden sva se s sinom skregala. Nekaj minut po pogovoru - beri pridigi - me vpraša, če se lahko objameva. Najprej sem pomislila, da se ne moreva, ker sem jezna in bom še jezna, ker bo le tako dojel, da ni naredil prav. Potem pa preblisk: pa saj je to že dojel, tega mi ni treba VEČ! Ni mi treba gojiti jeze celo popoldne, ampak pustiti, da gre. Če so drugi to delali meni, MENI tega NI TREBA! Kakšno olajšanje! Zame! in posredno tudi za njega. Objela sem ga. Močno, iskreno, ljubeznivo. In tokrat me ni več vprašal: "Ali me imaš še vedno rada?"

Richard Bach, Most preko večnosti:

"Starši, ki pretepajo svoje otroke, vpijoč, da jih ljubijo, žene in možje, ki se morijo z besedami, v prepirih na ostrini noža, ljubeč se, nenehno zatiranje, menjavanje ene osebe za drugo, ki trdi, da te ljubi. Take ljubezni, prosim, naj bo svet rešen. Zakaj so tako obetajočo besedo križali na križu obveznosti, prebodli z dolžnostmi, obesili s hinavščino, zadušili z navado? Ob "Bogu" je beseda "Ljubezen" najbolj izmaličena beseda v vseh jezikih.