Čepi v kotu
na pajčevini vašega izbora,
prilepljena k ostankom krilc.
Mimo jezikov odlepljenih tapet
pajčje noge nosijo
zadušene krike ljubimcev.
Votel odmev vaših drobtin,
ki padajo skozi raztrgane žepe,
dajejo intonacijo slani čipki,
ki na licu poje blues.
Na oglasni deski preddverja
zaprašeni oglasi počitnic
ponujajo brezplačne nasmehe otrokom,
ki se v Vidkovih srajčkah pode
med praznimi plačilnimi kuvertami.
Recepcija,
tam na DESNI in LEVI
zamašeno stranišče napihnjenih besed
iz vaših vampov,
ki zliva smrad
na zelenico pred vhodom,
kjer venijo krizanteme.
Nisem mislila, da me bo kdaj strah politične prihodnosti, politikov. Poslušam radijske prispevke o botrstvu, ko govorijo starši, da nimajo kaj dati otrokom. Pa ne govorim o igračah, počitnicah ampak o hrani, oblekah.
Občudujem solidarnost in usmiljenje Slovencev in se vprašam ali kdaj doda kašen evro tudi kateri politik? Ne morem verjeti, da se tako malo zavedajo svojih dejanj in kaj pravzaprav ta dejanja usmerja in da to nikakor ni v dobro tistih, katerim naj bi služili. In vseeno je, ali so levi ali desni. Vprašam pa se tudi, ali je res neizogibna lakota otrok ali pa se ljudje v teh težkih časih preprosto ne znajdejo, ker jih je preveč sram?
Vedno bolj spoznavam razliko med željami in dejanskimi potrebami in hvala Bogu, da imam službo, dom, ki je topel in suh in kljub vsemu zaupanje v Življenje ...
V knjigi Ameriški deček je Andrew Taylor zapisal:
"Bogastvo mogoče ne prinaša sreče, toda vsaj to moč ima, da lahko odpravi nekatere vzroke nesreče. In z njim se človek počuti, kot da ima mesto na tem svetu."
Kaj pa je bogastvo in kdo je pravzaprav bogat? Sama bi rekla: "Denar ne prinaša sreče, toda pomaga, da so nekateri problemi lažje rešljivi."
Ni komentarjev:
Objavite komentar