Danes me ne drami
tvoje paberkovanje
o računalniških igricah in stripovskih junakih.
Lego figurice in avtomobilčki
se ne nastavljajo pod podplate.
Tvoji koraki
ne topotajo po lesenih stopnicah
in pozabljena vrata ne delajo prepiha.
Luči so čudno ugasnjene
in nihče mi še ni nastavil ogledala
za notranji odsev.
Le tišina je tista,
ki mi bobni v ušesih
in pogrešanje,
ki nežno mrmra v drobovju.
Redki so taki dnevi, ko Jakoba ni doma. Ta teden je na zimovanju in vse je tako tiho in mirno ...
Mene itak skrbi, ali se bo dovolj oblekel, ali bo sploh kaj jedel, bo učitelj smučanja imel potrpljenje in posluh zanj in še bi se kaj našlo. Kako se že reče temu? Sekiranje na zalogo? Pretirana zaskrbljenost? Odvisnost? Ali zgolj materinstvo?
Anthony de Mello je v Žabji molitvi zapisal:
"Vzgoja ne bi smela biti priprava na življenje, morala bi biti življenje."
No, in to je to, življenje. Jaz pa bom te 4 dni, dokler se ne vrne (v bistvu so le še trije) uživala v stvareh, ki jih jaz rada počnem in vse bo minilo še prehitro.
Kako lep blog :)
OdgovoriIzbrišiSpomnim se daleč nazaj, ko je najstarejši prišel iz šole v naravi in sem jokala od sreče, ko sem stisnila v objem na železniški postaji.
Lp, Lea
Lea, najprej hvala za pohvalo.
OdgovoriIzbrišiJa, z otroki je res tako, ko so doma, je včasih že kar hrupno, ampak ko jih ni, komaj čakamo, da se vrnejo. Tudi sama se že veselim petka, ko se vrne in tazmišljam, kakšno presenečenje mu bom pripravila za dobrodošlico.