PADCI

Padle so besede,
kot ploh, vame
in spotaknile smehljaje.
Padle so solze
pod vpliv žalosti in žalovanja.
Padli so sončevi zehljaji
na tvojo gaz navzgor.
Padla je angelska perut
na tvoje sledi navzdol.
Padla si ti,
v zamrznjeno fotografijo
sončnega vzhoda,
v katerega se je zaljubila smrt.

Dva tedna je minilo, kar se je smrtno ponesrečila Ruth. Je bila prijateljica? Ne. Je bila le znanka? Ne. Bila je nekaj posebnega. In ostala je praznina. Nisem vedela, da lahko nekoga, s katerim si bil tako zelo, zelo malo, tako pogrešaš. Kako hudo je šele njenim najbližjim vidim, ko berem Rajetov in Pijin blog. Včasih mislim, da bi kaj napisala, za tolažbo, pa preprosto ne najdem besed. Vse je še preveč sveže. Preveč boli.

Je pa bila Ruth eno samo sonce, luč, od katere sem se lahko učila tudi sama in čutim, da tega učenja še zdaleč ni konec, čeprav nje ni več.

Kot je napisal Georg Bernard Show:

"Zame življenje ni hitro gorljiva sveča. Je neke vrste bakla, ki sem jo za hip prevzel, da bi razplamtel njen ogenj in da bi zagorela, kar se da svetlo, preden jo predam prihodnjim generacijam."

Hvala Ruth, za tvojo sijočo baklo!