Vlak se ni ustavil

Sonce je potegilo k sebi

svoje tople roke,

ločilo dih od tvojega predenja.

Pajčolan sreče je zaman 

ustavljal kolesje vlaka:

belina je zamrznila v zraku

in črne lise so ji sledile.

Mehkoba kožuha

je objela moj spomin

ter pivnala solze.

Zadnji mijav se je vsedel

na rdeči oblak

in izginil za obzorjem.

Pod orehom sem naredila prehod zate

in kupćek zemlje te spreminja v prah.

Pod rebra sem obesila medaljon - 

vanj sem ujela vse tvoje darove.

 

Naše Tačke ni več. Mineva četri teden, kar sem jo, slučajno, našla na železniških tirih. Na zadnji šolski dan, ko sva popoldne z Jakobom že odhajala na morje. Kako to povedat otroku? Bili so nasveti, da naj rečem, da je pač ni, da se je izgubila, da je šla drugam ... Potem pa sem se odločila, da povem. Star je 11 let in pol in mislim, da je dovolj star, da se sreča tudi s tem. 

Bilo je hudo. Zelo je jokal, kričal celo udaril je sam sebe, ker je mislil, da je on kriv, da se je to zgodilo - zvečer jo je slučajno on spustil ven. Bilo je hudo tudi meni. Zelo. Borila sem se s praznino, ki je nastala z njeno smrtjo, borila sem se z veliko žalostjo svojega otroka. Ja, borila, ker je tudi mene vse skupaj tako zelo bolelo.

Šla sva jo iskat, prinesla domov, jo pokopala pod orehom. Jakob je rekel, da mu bo lažje. Ustregla sem mu, ker je bilo tako lažje tudi meni.

Še dobro, da sva šla potem na morje. V drugem okolju lažje prebolevaš, čeprav te ob vrnitvi vse spet čaka. Z Jakobom sva se pogovarjala o čustvih. Rekla sem mu, da je normalno, da je tudi jezen nanjo, ker je umrla in priznal je, da je bil jezen, ker mu je pokvarila zadnji šolski dan. Ja, čustva niso vedno racionalna. Pomaga rutina in včasih je dovolj, da se premikaš in le greš. Naprej.

In potem ...

Na pomoč je priskočilo samo Življenje. Zvečer je na vrt prišla muca, cela črna, plašna, brezdomna. Po prvem obroku hrane je postala bolj zaupljiva in ostala je. "Veš, lažje mi je, ker je zdaj ona pri nas," je rekel Jakob. Priznam, lažje je tudi meni.            

Yann Martel je v knjigi Pijevo življenje zapisal:

"Smrt življenju ni venomer za petami zaradi biološke nuje, temveč iz zavisti. Življenje je tako čudovito, da se je vanj zaljubila. Ljubosumna in posestniška je. Pograbi vse kar more. Ampak življenje se zlahka izvije iz primeža večne pozabe. Žrtvuje le lupino, ki pa je nepomembna, tako da žalost mine, kot preide senca oblaka."