Kava ostarele gospodične

Čas je vpregel dan

in ob spremljavi vetra

rezal grafike v tvoj obraz.

Polknice rahlo nagnjene,

kot sramežljive veke

ostarele gospodične.

Gospa Flora z bližnjega hriba,

ti ob večerih šepeče zgodbe,

ti mi jih - stoletne -

obnavljaš.

Njihov zven je kot vonj kave,

ki se po prstih vzpenja

po lesenih škripajočih stopnicah,

pod krmežljave rjuhe.

Jaz, tvoja stalna gostja,

jih počasi pijem,

še rahlo negotova,

ko mi čez ušesa dihajo besede none:

"Vzemi, kar ti je ponujeno!"

Včeraj sem pretekla 12,5 km. Tek trojk z ljudmi, ki sem jih prvič videla, brala sem jih že večkrat na portalu Pesem.si :) Včeraj sem držala v roki knjigo, v kateri so objavljene tri moje pesmi - moja prva tiskana objava. Ja, včeraj je bil dober dan.

Pravzaprav se dobri dnevi kar vrstijo, odkar smo kupili to našo hiško, našo ostarelo gospodično. In v čem so tako dobri? V mojem počutju, v mojih dejanjih, v mojem ustvarjanju. Končno doma. Končno jaz.

Hiška je majhna, je stara, potrebna obnavljanja in na začetku sem bila osupla nad svojim snobizmom, ker me je bilo na trenutke sram njenega izgleda. Toda njena energija! To je čisto posebna zgodba, ki me je prevzela, me oblikovala in zdaj sem samo še hvaležna. Vem, da nam bo uspelo, kljub recesiji, da ji bomo narisali nov portret z osveženimi barvami in novim okvirjem.

Paulo Coelho, Ob reki Piedri sem sedela in jokala:

"Kadar se bojujemo za svoje sanje, nam stvarstvo vselej priskoči na pomoč, pa naj se zde sanje še tako neumne. Zakaj naše sanje so in le mi vemo, koliko nas stane, da jih sanjamo."