Kufer

Kufer

V tem kufru so pospravljene, zaprte

besede vse, brez kančka kolagena

je hrbtenica kriva od bremena,

oči  kot okna na stežaj odprte.

Med plevami, olupki iz predala,

kjer šiv popustil je od silne teže

in med stranicami zijajo reže,

je švignil prst, smrdeč kot iz kanala.

Zavrtal luknjo v prsnico je mehko,

da posadil utrip bi poln plevela,

a glej, vzkalila misel je vesela,

pregriznila meso je pusto, plehko.

V laseh bleščita siva se pramena,

odmevi vseh besed so v klet zaprti,

s tramovi stropi niso več podprti,

zakrpana je streha do slemena.

Še vedno se učim, kako jih uporabljat - besede. Še bolj pa se moram naučiti, kako jih sprejemati.
Tu so besede, ki jih res nosimo s seboj - kot v kufru - še iz otroštva. Kritike, osebnostne nalepke, laži, za katere so nas prosili, naj jih povemo, če nas bodo vprašali. In nas vprašajo. In se zlažeš. Ker si otrok. Naiven. Prepričan, da je tako prav. Komu sem bolj zamerila, tistemu, ki me je prosil, naj povem laž, ali tistemu, ki me je potem zasliševal in me tako nekako prisili, da sem se zlagala??? Uh, kako ne maram ljudi, ki lažejo, me imajo za norca. Težko jih je spoštovati.
Včasih se zgodi, da greš k osebi, ki naj bi bila duhovno zelo razvita, izkušena , z občutkom za človeka, pa se sipajo besede iz nje brez občutka, z nestrpnostjo. Konča pa kot "šlogarca" - z napovedovanjem prihodnosti, za kar je sploh nisi vprašal!!! Od kje njeno prepričanje, da si TO hotel? Toda besede so že zletele iz nje, se za trenutek ustavile na uhlju, zbezljale do polža in se pririnile v možgane. In tu sem nastopila jaz - vse vzela z veeeeliko rezervo in se spet nekaj novega naučila o teh, tako imenovanih duhovnih ljudeh. Ni mi žal za to izkušnjo.
Potem je tu vsakodnevna komunikacija, doma, v službi, med prijatelji, v trgovini, na vlaku .... Jaz rada pogledam v oči, ko se zahvalim, ko se poslovim, pa čeprav grem iz vlaka, od blagajne, od pulta v knjižnici. Neverjetno, koliko lahko povejo oči! V vrtcu se spustim v višino otrok, da smo  na istem nivoju. To imajo otroci radi.
Potem so tu konflikti in njihovo reševanje. To je pa že večja umetnost. Če sogovornik noče sodelovati, koliko sem sama odgovorna? Koliko lahko vplivam nanj, da pove svoje mnenje, misli, nestrinjanje z mano? Kako naj spremenim svoj pogled na določeno zadevo, ki je lahko napačen, če mi sogovornik ne pove druge plati? Ali imam prav jaz, ki bi rada razjasnila stvari, našla nek kompromis, ali sogovornik, ki je povezan z mano poklicno ali privat in pravi, da je to samo moj problem, če se ob tem ne počutim v redu?
Še vedno mislim, da je najhuje od vsega molk! Najbolj boli! Ko sediš ali stojiš ali delaš zraven človeka, čutiš njegovo nestrinjanje, zamero, jezo in on nič ne reče, čeprav ga vprašaš. Kaj narediš takrat?
Prisiliti druge k pogovoru ne morem. Lahko grem stran ali pa se preprosto ne pustim zvleči na njegov oder, v njegovo igro na ta način, da me sesuje. Sama povem, kaj mislim, potem pa stvari predam v Božje roke.
Tako je v teoriji. V praksi pa je še vedno težko, če naletim na ta molk, na ta zid, ki ga ne morem prebiti. Kaj neki takrat misli moj sogovornik, me hoče kaznovati, se mi maščevati, povzročati bolečino, ker je prepričan, da si jo zaslužim?
Kaj pa misli sogovornik takrat, ko "strelja" ostre besede, žali in ponižuje? Se v njegovi glavi plete enako prepričanje, da si to zaslužim, ker sem enkrat prej jaz njega prizadela ali pa pa mu grem preprosto na živce?

Ob vsem tem je videti, kot, da sem vedno žrtev jaz sama. Pa ni tako! Tudi sama znam molčati takrat, ko to ni potrebno, odgovarjati z enozložnicami, tudi sama znam prizadeti z besedami. In najbolj žalostno je, da se najpogosteje tega deležni tisti, ki so mi najbližji in jih imam najraje. Besede so že zletele, so že ranile, nazaj jih ne morem več vzeti. Kaj narediti takrat? Takrat se jaz opravičim. Če se nekdo opraviči meni in vidim, da je iskreno, pozabim. Neverjetno, kako močna je ta beseda: OPROSTI!

Umetnost komunikacije! Mislim, da bi ta predmet moral postati obvezen. Že v osnovni šoli!

Karl Hotakainen, Kar nam je usojeno:
"Ni treba veliko govoriti, malo pa vendarle, sicer se pretrga vez in samo še dihanje je tista nitka, s katero se držiš drugih."

Markus Zusak, Kradljivka knjig:
"Vprašanje se je vrnilo k njej in še enkrat vzelo zalet pri vhodnih vratih. Prišlo je le do polovice in pristalo na debelih talnih ploščicah.!

Obrat

Zadnje zrno peska

je skozi ozko grlo

spustil na regratovo lučko.

Portrete obrazov

na drobnih semenih

je odneslo v več smeri.

Ostale so utripajoče stene

porisane s podobami

otroškega poligona.

Pogajam se z njim,

naj ne širi razpok spomina,

prehitro.

Naj jim ne,

kot otrok sladoled,

prehitro poliže barvo.

Le peščeno uro je obrnil

in med odtekanjem zrn peska

razkril

mehko rumeno pahljačo.

Uh, koliko časa je minilo, kar sem nazadnje pisala. Tako je, če delaš v vrtcu in imaš otroke, ki se od vrtca poslavljajo ( no, tudi organizacija je šepala, pa malo manj bi tudi lahko visela na fb :)

Ja, v šolo sem oddala že tretjo generacijo otrok, ki sem jih dobila v jaslih. Še vedno se spomnim večine imen otrok, ki so bili moji prvi in so zdaj stari 23 let. Moji Mravljinčki: štiri Maje - Maja M., Maja B., Maja S., Maja Ž., dve Patriciji - Patrička in Patricija, Luka, Maks, Ana, Ula, Jurij, Žan, Rea, Tea, Anja, Katja, Tereza, Andrej, Lana, Aleksandra, Ajda. Kako zelo sem jih imela rada! Dobro sem se razumela tudi s starši in z nekaterimi smo še vedno na vezi in če se slučajno srečamo, se objamemo. Dober občutek. Potem so bili Čmrlji in zdaj odhajajo še Krtki. In TO je slaba stran mojega poklica, ta slovesa in pogrešanje ... Ne vem, če vsi vzgojitelji ali učitelji čutijo tako, niti me ne zanima, saj moram te stvari predelati sama. 

Septembra začnem znova. Z najmlajšimi, dojenčki. Nekateri ne bodo stari niti eno leto! Način dela bo drugačen. Že zdaj sem začela s krepitvijo trebušnih in hrbtnih mišic, saj jih bom še kako rabila. Se veselim? Ja se! Veselim se spet crkljanja, prijetnega občutka, ko te te majhne ročice objamejo. Veselim se spoznavanja novih staršev. Na začetku moje poklicne poti sem pogosto ugotavljala, koliko mi otroci dajo, zdaj pogosto razmišljam, kaj jaz lahko dam njim.

Moj Jakob je že velik, najstnik, pubertetnik in odnos z njim se precej razlikuje od odnosa z najmlajšimi. Ponovno se porajajo ideje, energija in volja za delo v vrtcu, z razliko od takrat, ko sem imela na delovnem mestu in doma isto starost otrok :) Kako sem bila takrat utrujena in na trenutke naveličana!

Čas pa gre naprej. Regratove rože zrasejo vsako pomlad, se spremenijo v lučke in odletijo na vse strani, da lahko naslednje leto ponovno občudujemo rumeno čudo ...

Cecilija Aherin, Če bi me videla:

"Življenje sestavljajo srečanja in slovesi. Vsak dan pridejo ljudje v tvoje življenje. Pozdraviš jih z "Dobro jutro" ali "Dober večer". Nekateri ostanejo nekaj minut, nekateri nekaj mesecev, nekateri eno leto, drugi vse življenje. Naj gre za kogarkoli; srečaš ga in potem se razideta.

Cirkus

 

Sem direktor

v pisarni cirkuške arene,

s polnimi predali delovnih viz virtuozov.

Sem klovnesa

v prevelikih čevljih za telo

a ravno pravšnjih za ego,

čeprav se kar naprej spotika.

Sem akrobatka

na fosilih besed razpetih nad temo spodaj,

brez varovalne mreže.

In sem divja mačka,

ki vedno pristane na nogah.

Pokanje lastnega biča

me poriva skozi ognjeni obroč.

Sem konj, ki dirja v krogu,

z lastno senco na hrbtu,

ki dela prevale.

 

Sem polna tribuna cirkuške arene

in ploskam klovnesi

in zadržujem sapo za akrobatko

in sočustvujem z divjo mačko

in dirjam s konjem

in lovim lastno senco.

 

V rokah držim šopek cvetja

za direktorja.

 

 

 

 

 

Enkrat mi je starš v vrtcu rekel: "Vedno ste dobre volje, nasmejani." Odgovorila sem mu, da če bi vprašal mojega moža, dvomim, da bi se strinjal z njim. O tem sem se potem pogovarjala ravno s svojim možem doma, ko sva ugotavljala, da sta to pač le dve vlogi, ki jih vsi igramo. Vendar to ne pomeni, da se kje pretvarjam. To so le števila, ki se na koncu koncev seštejejo v celoto.

Toda kje in kdaj sem lahko največ sebe? In zakaj le doma pokažem tudi tiste svoje neprijetne plati? Zato, ker si tam največ upam, hvala bogu, in ker vem, kakšna je moja služba in kaj se TAM pričakuje od MENE ( ali kaj JAZ tam pričakujem od SEBE ). Osebnostne lastnosti sodelavcev me ne motijo, ker ne živim z njimi, itak pa iščem pogostejši stik s tistimi, ki mi bolj ustrezajo, ob katerih se počutim dobro, ob katerih sem opažena in so opažene moje dobre lastnosti. Doma sem več časa, doma sem preprosto doma, jaz več pričakujem od drugih, gre za sobivanje na globjem nivoju. V službi se ljudje menjujejo, doma si z enim človekoma ( ali dvemi, tremi ... ) več let, mnogo let in prepogosto se zgodi, da postanejo stvari rutina, da postanejo ljudje nekaj samoumevnega, kar pa je narobe. Vsak človek se spreminja, raste in tudi odnos mora rasti. Če se to dogaja le pri enem, stvari ne gredo naprej ... zato moraš biti pozoren, moraš videti partnerja, moraš slišati partnerja in potem ni nikoli dolgčas :)

Kaj vse bom torej danes? Prijazna mama, tečna mama, ki hoče, da se pospravlja za sabo, igriva mama, ki se igra vislice, človek ne jezi se, prijazna, skrbna partnerka, nadležna partnerka, ki hoče, da se jo opazi, pohvali, razvaja, poljubi, kar tako, mimogrede, zapeljiva partnerka z veliko gole kože :)

Prijazna soseda, dobra prijateljica, ki skuha kavo, nezahtevna stranka v trgovini, zahtevna stranka v trgovini, ki hoče uveljaviti kupon ugodnosti. Ljubiteljica živali, ki se igra s vojo Maco, ji redno ponudi hrano, jo poboža, ko ji paše, jo pusti pri miru, ko pokaže kremplje. Bom le Evelina, ki ne kuha preveč rada, še manj rada pomiva, ki si bo vzela čas za branje, poezijo, risanje na majčko, ki  jo je popackala, ki bo pospravila hišo in zahtevala pri tem pomoč. Bom Evelina, ki bo razmišljala o svojih strahovih in koliko so ti sploh potrebni, iskala v sebi zaupanje v Življenje in prepričanje, da je vse tako kot mora biti!

 

Kot je rekel H. Hesse:

"Življenje je vendar prav to, če je lepo in srečno: igra!

Seveda človek lahko naredi iz njega tudi kaj drugega. Vse mogoče, dolžnost ali vojsko ali ječo. Zaradi tega pa ne postane nič lepše."

 



Dan žena - dela prost dan :)

Končno vikend!

Že včeraj je izklopila budilko,

toda navada je na to pozabila.

Veke ji je dvignila v krmežljavo jutro,

ki se je še pretegovalo

v posteljnini noči.

 

Danes je vikend!

Služba za plačilo se je pokrila s tišino.

Ona pa si je nataknila gumijaste rokavice,

delala vrtince v vodi

z naravnimi dodatki za parket in ploščice

Prestavljala je noge stolov,

preganjala madeže ostankov

hitrih podplatov celega tedna.

 

Tudi postelja ima vikend!

Čas je za novo preobleko,

osvežen parfum odprtih oken

na golih vzmetnicah.

S polic je obrisala podpise sivine

in prepodila stranske učinke centralnega ogrevanja

s pozabljenih kotov delovnih dni.

 

Končno spet vikend!

Lahko si bo oddahnila potem,

ko se bo ohladila goveja juha,

ko se bo poln hladilnik potrepljal po trebuhu,

ko bodo vrv pred hišo krasili

barvni vzorci mode preteklega tedna,

ko bodo zalite vse rože

in se bo,

končno,

vsedla na zofo za ogled

krasnega sobotnega filma!

 

Navada je tudi na to pozabila.

Zaspala je ...

 

Ja, vikend, sobota, dela prost dan in še Dan žena. Otroka sem oddala na trening v Ajdovščino in uživam v trenutkih tišine. V kuhinji so še ostanki zajtrka, v pralnem stroju perilo za obesit, pod posteljo se leno pretegujejo stranski učinki centralnega ogrevanja, nočnega obračanja, dihanja sveta ... v veži se poznajo odtisi različnih podplatov in trdota vode se neusmiljeno razkazuje v kopalnici. Še kaj? Prav gotovo, toda vzela sem si čas. Moram.
Včasih gospodinjska dela opravim z velikim odporom, Sizifovo delo, ki se nikoli ne konča, ki vzame ogromno časa in ni dolgotrajnega učinka. Še posebno, če živi v gospodinjstvu več ljudi, ki na samo delo in njegove rezultate gledajo z različnih zornih kotov in raličnimi vrednotami.
Jaz sama obožujem urejeno in čisto stanovanje. Včasih se mi res zdi, da pretiravam, toda tisti občutek, ko spravljaš stvari v red in vidiš razliko med prej in potem, tako dobro sede. Veliko manj tega dela pa je, če vsak pospravi za sabo. Tu pa se včasih zatakne, saj nimamo vsi ljudje enaka merila, kdaj so stvari pospravljene, na "svojem" mestu. Ne vidimo vsi enako reda v prostoru, na polici, v omari in TO jaz včasih tako težko sprejmem in težim svojim bližjim doma, pa tudi na delovnem mestu. Želim imeti urejene vsaj police v vrtcu, omare in prostore, v katerih bivam, saj je včasih v MENI en velik nered :) Tu pa je potem še tisti občutek manjvrednega dela, čiščenje za DRUGIMI, ki pa je le nek predsodek, saj mislim, da še vedno prepogosto to delo pripisujemo le ženskam.
V preteklosti je bilo drugače, saj so bile ženske večino doma in je to res bila njihova služba. Toda danes jaz že imam svojo službo, ob kateri zelo uživam. In ko pridem domov opravljam še eno in to me včasih zeloooo jezi, saj mi zmanjka čas za stvari, ki jih počnem nadvse rada in me napolnijo z dobro energijo in občutkom sreče. Čutim, da moram pri sebi nekaj spremeniti, kako pa še ne vem dobro. Mogoče vztrajati? zahtevati? prositi? plačati? drugim?
Vem, da danes zvečer jaz ne bom zaspala pred televizijo. Hočem gledati Emo :)

Robin Sharma, Skrivnostna pisma menih, ki je prodal svojega ferarija:

"Nobeno delo ni nepomembno. Pri vsakem opravilu lahko izrazimo svoje osebne talente, ustvarjamo svojo umetnost in udejanjamo genialnost, s katero smo obdarjeni. Delati moramo tako, kot je Picasso slikal: predano, strastno, energično in z odličnostjo. Tako naša dejavnost ne bo le vir navdiha za druge, temveč bo vplivala na življenje okoli nas. Ena od največjih skrivnosti odličnega življenja je, da svojemu delu damo pomen in da dosežemo takšno stopnjo dovršenosti, da nas ne morejo nehati gledat." 

 

Človek z napako

Nebo bedi,

ko se v svoji svetlosti vzpenja

po pokajoči spirali.

Za sabo vleče scefrane galaktične sinapse,

ki povezujejo

naravo rdečih zob in krempljev

s kapljicami sivih celic

desnega in levega prekata.

In človek bedi,

ko se v svoji temi spušča

po strohnjenih letnicah drevesa spoznanja

in pod razvejanimi koreninami išče

arheološke ostanke

šestih dni stvarjenja,

da bi ponovno restavriral besede:

"In glej, bilo je zelo dobro!"

Bo potem znal le počivati?

 

 

V tem letu sem prebrala že tri knjige. Prva je bila Izmael, pisatelja Daniela Quinn. ( Vzela sem si več časa za branje kot za pisanje na blogu :)

"Kako so stvari postale, kakršne so?" je stavek, ki se pogosto pojavlja v zgodbi. Stavek, ki sem si ga sama, v teh dnevih, ko se v Sloveniji dogajajo tako zelo žalostne stvari, pogosto zastavljala tudi sama. V knjigi to vprašanje zastavi moškemu gorila z imenom Izmael in ga tekom zgodbe pripelje do odgovora.

Kdaj je šlo vse tako narobe? Kje se je zalomilo? Ali lahko rečemo, da se narava, naša Zemlja, maščuje, ali je to le njen klic na pomoč?

Sama se strinjam z avtorjem te knjige, ki pravi, da se je vse sfižilo takrat, ko je človek, ki se ima za zmagovalca, začel razmišljati, da je bil svet ustvarjen za njega in ne on za svet. S takim načinom razmišljanja je prevzel vlogo boga in prenehal sodelovati z Zemljo. Začel si je lastiti stvari, ki pripadajo vsem in postal prepričan, da je v Božjih očeh več vreden od živali, rastlin ... postal je grabežljiv, sebičen in tako prekleto pameten.

Sprašujem se tudi, koliko je v mojih rokah, da kaj spremenim, kje začeti? Mislim, da je za začetek čisto dovolj, da se neham primerjati z drugimi, da ne kopičim stvari, res ne morem vzpostavljati električnega omrežja, lahko pa ostarelim sosedom skidam pred hišo, podarim odvečna oblačila, ki jih zagotovo ne bom več nosila, sprejemam najbližje take kot so, v vseh pogledih, kajti z najbližjimi je to najtežje in marsikaj bi še lahko dodala. Ha, prav razmislila bom v tej smeri in stvari napisala, zase in potem prešla od besed k dejanjem.

Tokrat bom za konec napisala več misli iz te knjige, je vredno!

 

"Človek se je rodil, da bi spremenil svet v raj, ampak žal se je rodil z napako, zato je s svojo neumnostjo, pohlepom, razdiralnostjo in kratkovidnostjo uničeval svoj raj."

 

"Človek ne more nikoli imeti modrosti, s katero vladajo bogovi svetu, in če si jo skuša prisvojiti, ne bo dosegel razsvetljenja, marveč ga čaka smrt."

 

"Bitja, ki se obnašajo, kot da pripadajo svetu, sledijo zakonu ohranjanja miru, in ker mu sledijo, dajejo bitjem okoli sebe možnost, da se razvijajo in segajo proti tistemu, kar lahko postanejo. Bitja okoli avstralopiteka si niso predstavljala, da svet pripada njim, zato so mu pustila živeti in se razvijati. Kakšno zvezo ima to s civilizacijo? Ali biti civiliziran pomeni, da moraš uničiti svet?"

Ples na časovnem traku

 

Kdaj si zamenjal podplate,

da so skočili iz pletenih copatk

v superge z vihravimi vezalkami

v ritmu najstniških melodij

odrezave tonalitete.

Sva zamenjala vlogi

pri postavljanju vprašanj,

le da odgovori včasih molčijo,

ko po prstih plezajo v babičino skrinjo

časovnega traku,

po katerem se še vedno vračaš,

v sobotnih jutrih,

z otroškim zadahom,

ki seda v luknjico pod vratom.

 

 

To pesem sem napisala v par minutkah, ko sem opazovala njegove bose noge, pri skakanju po dnevni sobi sredi zime ( pravzaprav je danes PRVI zimski dan ). Moja mama vedno, ko ga vidi, zgroženo pravi, da bo zbolel. Ker se to ne realizira, svoje razmišljanje nadgradi z revmo. Sama sem že obupala nad prepričevanjem, naj pusti na nogah vsaj nogavice, ko pride domov, saj so vse besede kot bob ob steno.

In včeraj so se mi njegova bosa stopala zdela ogromna. Kdaj mu je noga tako zrasla?? Pa ne samo noga, ampak tudi okončine, trup, pa tudi jezik :)

Ko je bil še dojenček, sem se spraševala, kdaj bo shodil, kdaj bo spregovoril, kdaj se bo sam oblekel ... zdaj pa bi rada včasih kar zavrtela čas nazaj, da bi ga dvignila v naročje, mu kaj novega povedala, pokazala, ali ga preprosto objela in stisnila k sebi. Še vedno mi kdaj zleze v naročje ali tudi v najino posteljo čez vikend, toda zdaj bi rada ta čas tudi podaljšala.

Ja, to sem jaz. Včasih bi čas kar porinila naprej, spet drugič ga vlečem, da bi se upočasnil, premalokrat pa uživam in živim v tem trenutku. Premalokrat se zavedam, koliko je pomemben ZDAJ!

 

Tokrat bom zaključila z mislijo iz nekega filma, ki sem ga gledala že doooolgo tega. Na žalost naslova ne vem.

 

"Ko smo majhni komaj čakamo, da odrastemo. In ko enkrat to dosežemo, samo še iščemo zavore. Toda zavor ni. Zakaj ne bi torej uživali v vožnji?"

 

 

Na drugi strani steklene stene

 

Na moji strani

imajo oblaki ostre robove,

sončni žarki se obrnejo v drugo smer,

še preden pridejo do mene.

Na moji strani

so objemi ujeti v prisilni jopič,

besede votle,

odmevajo od tišine in kričanja,

zabijajo se v kožo kot zrna sodre.

 

Danes sem le kupček odtujenosti,

prekrit s krpanko otroških travm.

Sem na tleh s klofutami

in samotnostjo otroške postelje

brez večernih pravljic in bolhe za lahko noč.

Neonske luči na stropu drobno utripajo

Vonj po razkužilu,

v ozadju blues in ritem korakov v odhajanju.

V steklenički za infuzijo napačna tekočina.

 

Žal mi je.

V mojem avtobusu še ni kladivc

za razbijanje stekla v sili.

 

 

 

Danes sem se prebila do konca knjige - avtobiografije - Carla Gustava Junga Spomini, sanje, misli. Res prebila, saj sem posamezne odlomke morala prebrati večkrat, pomagala sem si tudi s slovarjem tujk in googlom. Lahko bi bila  napisana ali prevedena bolj enostavno, vendar  mislim, da strokovnjakom s tega področja, to je psihiatrije, psihologije, filozofije, ne dela težav:)

Že od otroštva je bil nekaj posebnega. Ko se je opisoval kot otroka me je spomnil na avtista, z vsemi svojimi posebnostmi in neprilagodljivostjo. Doživljal je vizije, intenzivno je sanjal in bil res v čisto svojem svetu  raziskovanja podzavesti. Že on je trdil, da "otrokova psiha ni tabula rasa, ampak že opremljena z vsemi specifičnimi človeškimi instinkti, tako tudi z apriornimi temelji višjih funkcij".

Ob branju sem se spomnila sebe kot otroka, kako intenzivno sem jaz sanjala, saj se nekaterih sanj še vedno spominjam. Pogosto me je tlačila mora, bala sem se  vsega nadnaravnega,  razglabljala sem o smrti, iskala smisle v dogodkih, a doma nisem imela sogovornika, ki bi me prav razumel.  Spomnim se, kako intenzivno sem vse doživljala tudi kasneje v otroštvu in kako pogosto me je bilo strah, nisem pa imela nikogar, ki bi mi pri premagovanju strahu pomagal.

Mogoče je bil g. Jung res tudi nekoliko nor, toda kateri posameznik, ki se tako intenzivno ukvarja le z enim področjem, to ni?  Njegova razmišljanja in razlage zavesti, podzavesti, duše,  njene svetle ter temne plati, pa so sprožila to, da so se nekateri moji strahovi preprosto razblinili. Kot da sem končno začela uporabljati prave leče za opazovanje - stvari so se razjasnile.

 

V zadnjem poglavju te knjige je C .G. Jung napisal:

 

"Pomembno je, da imamo skrivnost in slutnjo nečesa neznanega. To izpolnjuje življenje z nečim neosebnim, numinoznim. Kdor tega ni izkusil, je zamudil nekaj pomembnega. Človek mora čutiti, da živi v svetu, ki je v določenem pogledu poln skrivnosti, da se v njem dogajajo in da v njem lahko izkušamo stvari, ki ostajajo nerazložljive, in ne le take, ki se dogajajo po pričakovanju. Nepričakovano in nezaslišano spadata v ta svet. Le tedaj je življenje celota."