Vlak se ni ustavil

Sonce je potegilo k sebi

svoje tople roke,

ločilo dih od tvojega predenja.

Pajčolan sreče je zaman 

ustavljal kolesje vlaka:

belina je zamrznila v zraku

in črne lise so ji sledile.

Mehkoba kožuha

je objela moj spomin

ter pivnala solze.

Zadnji mijav se je vsedel

na rdeči oblak

in izginil za obzorjem.

Pod orehom sem naredila prehod zate

in kupćek zemlje te spreminja v prah.

Pod rebra sem obesila medaljon - 

vanj sem ujela vse tvoje darove.

 

Naše Tačke ni več. Mineva četri teden, kar sem jo, slučajno, našla na železniških tirih. Na zadnji šolski dan, ko sva popoldne z Jakobom že odhajala na morje. Kako to povedat otroku? Bili so nasveti, da naj rečem, da je pač ni, da se je izgubila, da je šla drugam ... Potem pa sem se odločila, da povem. Star je 11 let in pol in mislim, da je dovolj star, da se sreča tudi s tem. 

Bilo je hudo. Zelo je jokal, kričal celo udaril je sam sebe, ker je mislil, da je on kriv, da se je to zgodilo - zvečer jo je slučajno on spustil ven. Bilo je hudo tudi meni. Zelo. Borila sem se s praznino, ki je nastala z njeno smrtjo, borila sem se z veliko žalostjo svojega otroka. Ja, borila, ker je tudi mene vse skupaj tako zelo bolelo.

Šla sva jo iskat, prinesla domov, jo pokopala pod orehom. Jakob je rekel, da mu bo lažje. Ustregla sem mu, ker je bilo tako lažje tudi meni.

Še dobro, da sva šla potem na morje. V drugem okolju lažje prebolevaš, čeprav te ob vrnitvi vse spet čaka. Z Jakobom sva se pogovarjala o čustvih. Rekla sem mu, da je normalno, da je tudi jezen nanjo, ker je umrla in priznal je, da je bil jezen, ker mu je pokvarila zadnji šolski dan. Ja, čustva niso vedno racionalna. Pomaga rutina in včasih je dovolj, da se premikaš in le greš. Naprej.

In potem ...

Na pomoč je priskočilo samo Življenje. Zvečer je na vrt prišla muca, cela črna, plašna, brezdomna. Po prvem obroku hrane je postala bolj zaupljiva in ostala je. "Veš, lažje mi je, ker je zdaj ona pri nas," je rekel Jakob. Priznam, lažje je tudi meni.            

Yann Martel je v knjigi Pijevo življenje zapisal:

"Smrt življenju ni venomer za petami zaradi biološke nuje, temveč iz zavisti. Življenje je tako čudovito, da se je vanj zaljubila. Ljubosumna in posestniška je. Pograbi vse kar more. Ampak življenje se zlahka izvije iz primeža večne pozabe. Žrtvuje le lupino, ki pa je nepomembna, tako da žalost mine, kot preide senca oblaka."

Kava ostarele gospodične

Čas je vpregel dan

in ob spremljavi vetra

rezal grafike v tvoj obraz.

Polknice rahlo nagnjene,

kot sramežljive veke

ostarele gospodične.

Gospa Flora z bližnjega hriba,

ti ob večerih šepeče zgodbe,

ti mi jih - stoletne -

obnavljaš.

Njihov zven je kot vonj kave,

ki se po prstih vzpenja

po lesenih škripajočih stopnicah,

pod krmežljave rjuhe.

Jaz, tvoja stalna gostja,

jih počasi pijem,

še rahlo negotova,

ko mi čez ušesa dihajo besede none:

"Vzemi, kar ti je ponujeno!"

Včeraj sem pretekla 12,5 km. Tek trojk z ljudmi, ki sem jih prvič videla, brala sem jih že večkrat na portalu Pesem.si :) Včeraj sem držala v roki knjigo, v kateri so objavljene tri moje pesmi - moja prva tiskana objava. Ja, včeraj je bil dober dan.

Pravzaprav se dobri dnevi kar vrstijo, odkar smo kupili to našo hiško, našo ostarelo gospodično. In v čem so tako dobri? V mojem počutju, v mojih dejanjih, v mojem ustvarjanju. Končno doma. Končno jaz.

Hiška je majhna, je stara, potrebna obnavljanja in na začetku sem bila osupla nad svojim snobizmom, ker me je bilo na trenutke sram njenega izgleda. Toda njena energija! To je čisto posebna zgodba, ki me je prevzela, me oblikovala in zdaj sem samo še hvaležna. Vem, da nam bo uspelo, kljub recesiji, da ji bomo narisali nov portret z osveženimi barvami in novim okvirjem.

Paulo Coelho, Ob reki Piedri sem sedela in jokala:

"Kadar se bojujemo za svoje sanje, nam stvarstvo vselej priskoči na pomoč, pa naj se zde sanje še tako neumne. Zakaj naše sanje so in le mi vemo, koliko nas stane, da jih sanjamo."  

Pridi na kavo, mama

Tako posebno.

Bova sedli pred mojo hišo,

zmehčali tišino.

Boš videla,

populila sem plevel,

na vrtu so rože,

tudi zelenjava.

Pridi,

bova okušali glazuro sonca,

stran od hladne sence,

ki je je vedno manj.

Okna so čista,

pogled ven in noter spet jasen.

In moja kava,

njen vonj,

zdrsne ti čez dušo,

razume in oprosti.

Ta vikend sem bila doma. Po enem mesecu. Oba starša sta bila bolana, nič hujšega, le viroza. Stara sta 74 in 72 let. A vendar začenjam videti neko nebogljenost, ki je pogosto vidna pri nekaterih starejših ljudeh. Še sta dokaj vitalna. Mama je naročena na Salomonov oglasnik, zelo rada rešuje sudokuje. Rada se pogovarjam z njo. Razlagam ji, kako se počutim v službi, kako vidim odnose med sodelavci in mano, o otrocih. Kaj me skrbi pri Jakobu, kaj me jezi in neverjetno se mi zdi, kako ga razume. Bolj kot je mene, ko sem bila toliko stara :) Mislim, da je to pogosto med starimi starši in vnuki. Povedala sem ji tudi, kako sem videla svoje otroštvo (in sestrino), kaj me je prizadelo, kaj JE BILO narobe. Brez očitanja, brez jeze zgolj razlaga mojega videnja. O ja, bilo je obdobje, ko sem bila zelo jezna nanju, za vse napake, ki sta jih naredila nehote, v veri, da delata najbolje za naju. Ne, da nista hotela, nista znala drugače. In zdaj to ve tudi ona in za marsikaj ji je žal.

Zdaj je vse za mano. Populila sem plevel, senca ostaja zadaj. Razumem in imam ju zelo rada. Pogosto si želim, da bi bila bližje, ne pa skoraj dve uri vožnje daleč,  da bi res lahko samo dvignila slušalko in rekla: "Pridi na kavo, mama."

Susanna Tamaro, Pojdi, kamor te vodi srce:

"Delati napake je človeško, toda zapustiti svet, ne da bi jih razjasnil, izniči ves smisel tvojega življenja. Nič, kar se nam zgodi, ni samo sebi namen, nič ni poljubno; vsako srečanje, vsak še tako bežen dogodek skriva v sebi pomen in samega sebe lahko razumeš šele tedaj, ko si te pomene voljan sprejeti, sposoben v vsakem trenutku spremeniti smer, odvreči staro kožo kakor kuščarji, ko se zamenja letni čas."

Prebujanje

Na tla je stopila najprej z desno nogo,

škripanje vzmeti je skočilo pod strop.

Svoj nos vraževerje moli pod preprogo,

pod rebri praznina, v njej čuden topot.

Nešteto je vragov skakalo čez jarke,

so angeli zlivali smolo čez zid.

Noč je pobirala njih le ostanke,

zdaj kelih je prazen, do konca izpit.

Jutro naslanja čelo na okno,

na šipi poljublja slane sledi.

Hrbet nastavlja soncu v masažo,

glazura skrivnosti se v zraku vrti.

Po dolgem času mi je uspelo napisati rimano pesem. Ponosna sem nanjo, pravzaprav nase, saj mislim, da mi je dobro uspela. Ena od urednic pesniškega portala Pesem.si jo je pohvalila in označila kot podčrtanko (podčrtanke so po mnenju urednikov boljše pesmi): " Pesem, ki govori o prebujanju po neki težki noči, kaj bo prinesel dan pa nihče ne ve."

Koliko neprespanih noči je za mano?! No, zadnje čase jih pravzaprav ni več, saj sem ugotovila, da noč sploh ni primeren čas za reševanje težav. Vse, kar ti tuhtanje prinese je neprespanost naslednji dan. V obdobju, ko sem imela napade panike, tesnobe, pa se je ponoči včasih res odvijal pravi boj v meni. In vse sem preživela :) V takih trenutkih sem se pogosto spraševala, kaj mi hoče življenje s tem povedati, kaj delam narobe, kaj lahko spremenim? In vedno sem nekje v sebi slišala odgovor: "Poskrbi za svoje potrebe, želje. Imej se rada tako, da postaviš kdaj sebe na prvo mesto." Priznam, ne postavljam vedno sebe na prvo mesto, kajti mislim, da če imaš otroka, je to včasih res nemogoče. Sem se pa naučila še nekaj: biti iskrena s sabo in prepoznavati svoje prave občutke. Ne bojim se jih več, predvsem pa se ne bojim več jeze. Moram jo izraziti, ni pa potrebno, da jo izrazim s kričanjem, užaljenostjo, ampak preprosto povem, kaj me jezi. Pri tem se trudim govoriti v prvi osebi, uprabljam JAZ sporočila: "Jezi me ..., počutim se tako pa tako ... občutek imam, kot da ..., hudo mi je zaradi tega ... Pogovor tudi želim vedno pripeljati do konca, se ne obrnem in kar odkorakam in ne kar odložim slušalke. Pri tem pa je včasih tudi težko poslušati sogovornika, pravzaprav ga res slišati, saj je lahko v stiski tudi on. Ja, komunikacija je veščina, ki se jo moramo preprosto naučiti in za to sta vedno potrebna vsaj dva :)

Ko se zdaj kdaj zjutraj zbudim in imam pred seboj problem, ki ga moram rešiti tekom dneva, si pomagam z besedo: ZMOREM! Včasih prosim še Življenje (ali Boga, ali stvarstvo, ali vesolje ...) za pomoč in vodstvo, pa je vse lažje. In glazura skrivnosti se vrti naprej.

V knjigi Susanne Tamaro Pojdi kamor te vodi srce piše:

"Že iz preprostega razloga, ker imamo telo, smo nujno tudi tema. Smo kot žabe, dvoživke, en del nas živi spodaj, drugi pa sili kvišku. Živeti pomeni, da se tega zavedaš in se boriš za svetlobo, da je ne bo premagala tema. Človekovo srce je kot zemlja: polovico ga obseva sonce, druga polovica pa je v temi. Niti svetniki nimajo svetlobe po celem."

V duetu

Greva v duetu

lepit tapete v spalnico.

Mimobežni dotiki

spet dvigajo kocine

in ne veš več,

ali je nebo tisto,

ki se je priklonilo nižje.

Greva v duetu

štet kapljice v kopalnico.

Drsijo po telesu,

vabijo te s sabo

in ne veš več,

ali je žeja tista,

ki jih je posrkala s kože.

Greva v duetu

hopsat korake,

preganjat praznino med rebri.

Saj ne veš več,

ali je res potrebno,

da balerina v glasbeni skrinjici,

vedno pleše le solo.

Pogosto se zgodi, (tako vsaj pravijo), da gradnja doma prinese odtujitev med dvema, prepire, kako in kaj bo narejeno in odsotnost zaradi iskanja vedno novih virov prihodka. Midva res ne zidava od temeljev, vendar je potrebno znova in znova kaj obnoviti. (Kako že rečejo: "Nova hiša ni nikoli do konca narejena, stara hiša ni nikoli do konca popravljena":). V letu in pol, kolikor smo v novem domu, pa pri nama vse nekako bolje teče. Tomaž je res veliko odsoten, vendar so ure, ki jih preživimo skupaj polne. Meni pa dober pogovor odtehta tudi več ur odsotnosti. Včasih me tudi prepriča, da se mu pridružim pri delu z bonsaji, sicer samo opazujem in kakšno rečem, toda občutek je dober. Nekaj njegovih kolegov bonsajistov mi je izreklo priznanje, ker mu nič ne težim, zaradi predanosti tem malim drevesom. Sama pa odvrnem: "Kdo sem jaz, da bi mu branila početi nekaj, kar je mogoče njegovo poslanstvo? Nimam te pravice."

Imava skupna veselja in imava vsak svoje veselje. Nekatere dolžnosti si pač razlagava tudi različno, toda pomembno je, da iščeš kompromis in pot, ki je dobra za vse. Toda do teh spoznanj mora človek priti sam. S kritiziranjem in preprečevanjem nečesa, kar samo nam ni všeč, pa ni prava pot.

V knjigi Richarda Bacha, Polet v globine, sem našla veliko lepih misli na to temo, naj napišem le eno:

"Po mojem mnenju smo tu zato, da izražamo ljubezen. Miljon različnih preizkusov, da jo pokažemo, še miljon, ko nam ne uspe. In nikjer ni več preizkusov, sleherno minuto slehernega dne, kot v dolgoletnem intimnem vsakodnevnem življenju z drugo dušo."

Jakobova lestev

Glej me tam zgoraj.

Na razgledni ploščadi mlečne ceste

vlivam odlitke odtisov

svojih bosih nog

v hopsajočem koraku.

Glej me tam spodaj.

V blatni kleti kolibe

lovim semena svetlobe,

ki jo požira troglavi pes.

Za nohti sledi posušene pene

s sten Hadovega kraljestva.

In že me lovi 

lepljiva pajčevina globokih vdihov,

ki zbira moje odločitve.

Ve,

da spadam nekam vmes,

toda stalno plete Jakobovo lestev

za možnost izbire navzgor.

Za veliko noč sem bila po doooolgem času v cerkvi v Kanalu, pri maši. Zanimalo me je, kako se bom počutila in kakšna bo pridiga. Bilo mi je všeč. Župnik je govoril o večnem iskanju poti iz teme, kar sploh ni omejeno le na cerkev in vero. 

Tudi sama iščem. Včasih niti ne vem kaj, le vrtam vase in tudi v druge in to jim sploh ni vedno všeč. Sem svetloba in sem tema. Včasih dobra, včasih zlobna. Zlobna z besedami in največkrat do tistih, ki jih imam najbolj rada. Vem, da bom človeka prizadela in kot da bi hotela, da bi mu bilo hudo, ker je tudi meni hudo zaradi njega (kar je moj problem in z zlobo le vračam žogico). In takrat jeza sploh ni primarno čustvo. V povezavi z Jakobom, je tu na prvem mestu strah. Strah, kaj bo z njim,kako mu bo šlo v šoli, s prijatelji,  kaj se dogaja v njemu. V povezavi z odraslimi pa je žalost zaradi nerazumevanja in nemoč, ker ne morem imeti nadzora nad drugimi. Ja, v teoriji je sprejemanje zelooo enostavno.

Kako dober je občutek, ko se tega zavem in mi uspe iti čez in preprosto ostati tiho. Takrat vem, da sem na dobri poti. Ne vem še natančno, kam vodi, vem pa, da je dobra :)

V Knjigi Elizabeth Gilbert, Jej, moli, ljubi piše:

"Zatiranje ali zanikanje slabih misli povzročata zamotane igre pretvarjanja, da se slabe misli in občutki ne pojavljajo. Namesto tega si priznaš slabe misli, razumeš, od kod prihajajo in zakaj so prispele, in jih potem - z veliko odpuščanja in trdnosti - odsloviš. Vse to zahteva vajo in napor. Je nenehna budnost."

Error

Nekoč je živela mala deklica,

z bingljajočimi nogami je,

ob veliki, prazni mizi,

čakala na večerjo,

ki je, znova in znova,

padala na tla.

Zlezla je odraslemu človeku v naročje.

V drobne dlani je lovila pijanske solze,

jih sušila z mrmranjem

in prepihom med rebri.

Pod odejo je prisluškovala

ritmu korakov vračanja

in grela premražena stopala

od stanja pred oknom v temi,

ob šepetanju molitve Sveti angel.

Nekaj je narobe s to sliko.

Odrasla žena hodi po prazni strugi,

prekrita z lastno senco

in v prazne dlani ne zmore loviti

otroških solz.

Prihodnji teden me čaka tretji del seminarja CAP programa - kako prepoznati in preprečevati zlorabe otrok. Tu gre za več vrst zlorab: psihično, fizično, spolno, s strani odraslih in s strani vrstnikov.

Vem, moje in sestrino otroštvo ni bilo preveč fajn, če povem na kratko (tam kjer je alkoholizem to nikakor ne more biti), toda to, kar preživljajo nekateri otroci, ti požene mravljince po telesu. Dogaja se v naši bližini! Mogoče za sosednjimi vrati, sosednji hiši, sosednji ulici, vasi, mestu ... Delam v vrtcu, pa se v dvajsetih letih dela s tem nisem še srečala, dogaja pa se vsakemu četrtemu otroku! (Vsak četrti otrok se s tem sreča vsaj 1x). Res nisem opazila, ali sem si zatisnila oči?  Na leto obravnavajo okrog 240 primerov! Koliko otrok svoje stiske ne pove nikomur! Velikokrat - ne pa vedno - so tisti, ki povzročajo zlorabe, tudi sami bili nekoč zlorabljeni. Ali se zavedajo, kaj počnejo SVOJIM otrokom?  ZAČARAN KROG! Vprašujem se, ali se takim ljudem lahko pomaga, da bi se zavedali svojih dejanj? Sama mislim, da zapor preprosto ni dovolj.

Za preprečevanje in ukrepanje potrebuješ veliko poguma, moči in občudujem ljudi, ki se s tem tako intenzivno ukvarjajo.

Za nazaj stvari ne morem popraviti, sama se tudi nimam za zelo pogumno, pripravim in naučim pa lahko otroke, da se bodo bolj zavedali pravic po varnosti, moči, svobodi, da se bodo v stiski zavedali, da so tu tudi ljudje, ki jim verjamejo in so jim pripravljeni pomagati. Mogoče sem to tudi jaz.

Steve Lynch:

"Bog naj reši otroke, ki so ujeti v igri, živijo v strahu in skrivajo bolečino. Brezuspešno vpijejo na pomoč, ko jih mučijo zlodeji, kipijo od gneva, nato pa ravnajo enako kot oni."