Pridi na kavo, mama

Tako posebno.

Bova sedli pred mojo hišo,

zmehčali tišino.

Boš videla,

populila sem plevel,

na vrtu so rože,

tudi zelenjava.

Pridi,

bova okušali glazuro sonca,

stran od hladne sence,

ki je je vedno manj.

Okna so čista,

pogled ven in noter spet jasen.

In moja kava,

njen vonj,

zdrsne ti čez dušo,

razume in oprosti.

Ta vikend sem bila doma. Po enem mesecu. Oba starša sta bila bolana, nič hujšega, le viroza. Stara sta 74 in 72 let. A vendar začenjam videti neko nebogljenost, ki je pogosto vidna pri nekaterih starejših ljudeh. Še sta dokaj vitalna. Mama je naročena na Salomonov oglasnik, zelo rada rešuje sudokuje. Rada se pogovarjam z njo. Razlagam ji, kako se počutim v službi, kako vidim odnose med sodelavci in mano, o otrocih. Kaj me skrbi pri Jakobu, kaj me jezi in neverjetno se mi zdi, kako ga razume. Bolj kot je mene, ko sem bila toliko stara :) Mislim, da je to pogosto med starimi starši in vnuki. Povedala sem ji tudi, kako sem videla svoje otroštvo (in sestrino), kaj me je prizadelo, kaj JE BILO narobe. Brez očitanja, brez jeze zgolj razlaga mojega videnja. O ja, bilo je obdobje, ko sem bila zelo jezna nanju, za vse napake, ki sta jih naredila nehote, v veri, da delata najbolje za naju. Ne, da nista hotela, nista znala drugače. In zdaj to ve tudi ona in za marsikaj ji je žal.

Zdaj je vse za mano. Populila sem plevel, senca ostaja zadaj. Razumem in imam ju zelo rada. Pogosto si želim, da bi bila bližje, ne pa skoraj dve uri vožnje daleč,  da bi res lahko samo dvignila slušalko in rekla: "Pridi na kavo, mama."

Susanna Tamaro, Pojdi, kamor te vodi srce:

"Delati napake je človeško, toda zapustiti svet, ne da bi jih razjasnil, izniči ves smisel tvojega življenja. Nič, kar se nam zgodi, ni samo sebi namen, nič ni poljubno; vsako srečanje, vsak še tako bežen dogodek skriva v sebi pomen in samega sebe lahko razumeš šele tedaj, ko si te pomene voljan sprejeti, sposoben v vsakem trenutku spremeniti smer, odvreči staro kožo kakor kuščarji, ko se zamenja letni čas."