ponedeljek, 18. julij 2011

Dopustniško....

Paulo Coelho, VALKIRE

..."Naše napake, grozeča brezna nevarnosti, v dno duše potisnjeno sovraštvo ter dolgi trenutki šibkosti in obupa niso poglavitnega pomena: če se želimo najprej osvoboditi bolečine in se šele potem podati v iskanje naših sanj, ne bomo nikoli prispeli do raja. Če pa smo, nasprotno, zmožni sprejeti vse svoje napake - in kljub vsemu verjeti, da si zaslužimo življenje polno veselja in sreče -, bomo na ta način odprli široka vrata, skozi katera lahko vstopa ljubezen. Počasi bodo napake same od sebe izginile, saj zna srečni človek na svet gledati le z ljubeznijo - močjo, ki obnavlja vse, kar obstaja znotraj vesolja."


Pri rosnih 26-ih letih sem se prvič srečala z napadi panike in tesnobe. Tako slabo sem se poznala. da sploh nisem vedela, za katera čustva gre, le tako zelo težko mi je bilo. Zelo, zelo težko. Bilo je poletje, imela sem dopust, ko naj bi uživala v brezskrbnosti in veselju, bila pa sem polna strahu, nesprejemanja svojega stanja, nerazumevanja sebe...
Takrat sem se začela vrtati vase, iskati vzroke, se spoznavati tudi z druge strani. Preživela sem poletje in jesen je bila lažja. Iz tega boja sem prišla močnejša in nekoliko modrejša. A naslednje poletje...
Vse se ponovi v nekoliko, le nekoliko, milejši obliki. Odločila sem se, da tako nočem živeti in poiskala pomoč. Štiri leta sem hodila na terapijo k psihologu in psihoanalitiku in bilo je vedno lažje. In postajalo je dobro, vedno boljše. 
Toda včasih se občutki ponovijo. Zakaj? Ker možgane zmede asociacija, podobnost dnevov tistega poletja. To se je zgodilo med letošnjim dopustom. Še zdaleč ni tako hudo kot takrat, a mene moti! Je to tisti del mene, ki ga preprosto moram sprejeti? Bo potem ta napaka res izginila? Mislim, da je včasih res najbolje prepustiti se. Strah, tesnoba sta tu, to je pa tudi vse, jaz grem lahko vseeno naprej. In tudi grem in celo z nasmehom....

2 komentarja:

  1. Možganov ne moremo dati v gips kot zlomljeno roko. Njihovo zdravljenje je doživljensko delo. Ne pusti se.

    Pozdrav Blaž.

    OdgovoriIzbriši
  2. Hvala, Blaž!
    Pomaga tudi spoznanje, da nisi sam.

    OdgovoriIzbriši