Zabaviščni park

Zavrtala se je v vse pore
in izpodrinila
blažen okus turške kave.
Misli so se vrtele
v hitrih posnetkih,
padale na zenice,
ki niso ujele
nobene prave sekvence.
Glasovi so se upočasnili
v nizkih tonih
in sonce si je nadelo
sončna očala.
Hormoni so se odpravili
v zabaviščni park
in se zabavali
na ta hudem vlakcu smrti.

Tak dan je bil danes. Prišla sem domov neverjetno utrujena in telo se je premikalo v drugi prestavi. Misli so itak delovale po svoje. A vendar je bila duša lahka ... Komunikacija je stekla, korak je postal  lažji in odšla sem na vrt pet solati pesmi in prekopat še zadnjo krpo zemlje mojega vrtička.

Kot je zapisal Richar Bach v knjigi Polet v globine:
"Častiti moramo svoje zmaje, jih vzpodbujati, naj bodo mogočni uničevalci, pričakovati, da si nas bodo prizadevali pobiti. Njihova dolžnost je, da nas smešijo, njihova naloga je, da nas ponižujejo, nas prisilijo, če morejo, da se odrečemo svoji drugačnosti. In ko stopamo po svoji poti kljub njihovemu ognju in besu, skomignejo, ko se jim izgubimo izpred oči, in se filozofsko vrnejo k svojim igram s kartam :  Že dobro, vseh ne moremo spražiti ..."