Solo rojstva

Prenehala je z glodanjem
in skrivanjem okostnjakov
v predalih s spodnjim perilom.
S podtikanjem v krematorij
upepeljuje slab zadah
neštetokrat prežvečenih
korakov nazaj.

Razpihala je pepel
s partitur Labodjega jezera.
Njihov zven
je nadišavil vdihe,
umil krmežljave gibe
porodne posteljice,
da je sprostila korak
in zaplesala.

Tako! Spet sem tu s svojimi pesmimi, fotografijami, prebranimi knjigami. Pred kratkim sem namreč prebrala knjigo Elizabeth Gilbert Velika čarovnija, ki mi je dala ponoven zagon. V letošnjem šolskem letu, po dveh letih nisem več organizacijska vodja v paviljonu. To delo mi je vzelo precej časa, predvsem pa energije, saj je bilo veliko odsotnosti delavcev. Čutila sem preveč odgovornosti za stvari, na katere nisem mogla vplivati. Zdaj grem naprej! Vzela si bom več časa za organizacijo SVOJEGA vsakdanjika, kar trenutno potrebujem najbolj. Hočem početi več stvari, ki me veselijo, mi dajo zadovoljstvo, me napolnijo s posebno energijo, da začutim, da je vse tako, kot mora biti. Če bom že šla na računalnik, na splet, naj ob tem vsaj kaj ustvarim.

Elif Shafak, Štirideset pravil ljubezni:

Nikoli ni prepozno, da se vprašaš: "Ali sem pripravljen spremeniti življenje, ki ga živim? Sem se pripravljen spremeniti od znotraj? Če je en sam dan v tvojem življenju enak prejšnjemu, je to škoda. V vsakem trenutku in z vsakim novim vdihom bi moral biti človek nov, in znova nov. Samo en način je, da se rodimo v novo življenje: da umremo pred smrtjo."

Spajanja

Zven ukaza in povišan utrip.

Cev kot roka,

ki objema,

spojka kot beseda,

ki spne in poveže.

In življenje steče naprej.

Včasih do konca,

včasih razpade,

da se lahko ponovno najde

nekje drugje,

ko je pravi čas.

Včeraj smo imeli zadnjo pokalno tekmo v hitrostnem spajanju sesalnega voda (upam, da sem prav napisala). Toda treningov in vaj še ni konec. Čakata nas še dve tekmi, ki spadata v druga kategorijo. Relativno malo časa sem članica ženske ekipe PGD Medno, od novembra 2014. Mama me je enkrat vprašala, če mi je bilo kdaj žal, da sem se včlanila in odgovorila sem ji, da ni bilo trenutka, ko bi obžalovala.

Čeprav sem v Ljubljani že več kot 23 let, sem se vedno počutila kot priseljenka, zdaj pa se je to nekako spremenilo. In ne gre le za punce iz moje ekipe, gre za vse, mlajše, starejše, z manj in več čini, vsi so me sprejeli brez zadržkov. Vsi smo na ti. Vedno sem imela le službo in dom, zdaj imam nekaj več in imam namen vztrajati. V ekipi nas je 6, nekatere so se zamenjale, a ostajajo prisotne. 

Bistvo tekmovanja je čim hitreje spojiti 4 cevi in koš, zložiti ter povezati z vrvico, spojiti z motorko in odložiti v navidezni bazen z vodo. Najboljše za to potrebujejo okoli 17 sekund ali celo manj, nam je na vajah uspelo sestaviti v 19-ih. Potem so lahko prisotne še kazenske točke - prehiter štart, odpeta spojka, premik koša pred vezanjem ... A vendar tu ni zamer, je konstruktivna kritika, spodbujanje, tolažba in gledanje naprej. Je veliko smeha, pogovorov. Je preprosto nekaj več, ko ti ni težko objeti, sprejeti objem, povedati in slišati. Rada vas imam, punce!

Paulo Coelho, Alef:

"Življenje je nenehna vadba. Ko vadimo, se hkrati pripravljamo na to, kar je pred nami. Življenje in smrt sta brez pomena, obstajajo zgolj še izzivi, ki jih sprejemamo z veseljem in jih rešujemo z mirnostjo."

Slovar z napako

Ni več štela

ovinkov okoli resnic,

žepkov zamolčanih skrivnosti

v katerih se je sušila bližina.

Izmišljarij,

hlapljivih kot ceneni osvežilci zraka.

Mislil je,

da z vračanjem ne veča razdalje.

Ni več izgovarjala vprašanj,

ki so se valjala za stisnjenimi ustnicami,

plezala do oči

in občasno primezela na rob trepalnic.

Umikala je obraz,

da jih ne bi opazil.

Preveč je bolela odsotnost prostora

med njegovimi rokami

in nežnost besed,

ki so v slovarju dvojine

zaman iskale iskrenost.

Pred časom sem prebrala članek ob izdaji knjige Sebastiana Horvata Ljubezen ali današnja farsa. Dal mi je misliti. Zelo. Ne morem reči, ali se z njim strinjam ali ne. Da bi dobila jasnejšo sliko, bi morala prebrati celo knjigo, nekaj stavkov iz knjige pa težko pove o popolni vsebini. Ampak ... da gre pri seksu zgolj za zadovoljevanje le fiziološke potrebe (kot potreba po vodi, hrani, spanju ...) in da seks s tretjo osebo ni varanje, mi, zaenkrat, ne gre v glavo. Ali v srce :) Včasih gre res le za fizično potrebo, vedno pa ne, saj spolni odnos doživljaš lahko na toliko nivojih, kot prehranjevanje in pitje in spanje ne. Jaz se še nikoli nisem od užitka naježila pri hrani ... ali pijači ... ali spanju. Nikoli tudi ne dajem dodatne čustvene, duševne energije pri dvigovanju žlice ali kozarca. Saj tudi pri spolnosti ne vedno, toda večinoma pa ja. In če sta dva res povezana, se to dogaja pogosto. Kaj pa takrat, ko nastanejo razlike v potrebah? Če gre res za partnerstvo, ali ni smisel ravno v tem, da se stvari razrešijo, da se vpraša, zakaj partnerju ni več toliko do tega, da  postane drug nezadovoljen na tem področju in se poišče rešitev ugodno za oba? Najlažje je oditi drugam potešiti potrebe, najbolj dražljivo, vendar mislim, da s tem odide tudi druge vrste energija. Mogoče sam seks res ni varanje, toda ali res vedno ostane le pri tem? In če je to pogosto, zakaj preprosto nezadovoljena osebe ne odide? Samsko življenje se ne da živeti v dvoje, razen seveda, če se oba ne strinjata s takim načinom življenja. Sicer pa ... tako kot se lahko tolažiš s hrano in pijačo in zlorabljaš te potrebe, se vse to zgodi tudi pri seksu. Ha, zdaj pa verjetno že pretiravam :) Vseeno pa mislim, da ni tako enostavno. Kako gledaš na tako varanje je odvisno tudi od tega, na kateri strani si.

Spomnim se, da sem že dolgo nazaj, ko je bil moj otrok star le 6 let, skupaj z njim slučajno gledala film Prestol morske deklice. V filmu je poročena žena imela krajše ljubezensko razmerje z drugim moškim. Moj otrok to gleda in reče: "Kaj bo pa njen mož rekel?" Midva s partnerjem nisva poročena, živiva skupaj že 25 let, o zvestobi se s 6-letnikom nisva nikoli pogovarjala. Vprašujem se, od kje njemu to prepričanje, da to ni v redu?

Skratka, veliko moram še predelati, tudi knjigo :) in se izogniti obsojanju enih in drugih. Vsak zase najbolj ve, zakaj to počne in drugi zakaj to tolerira. Razlogi pa so najbolj pomembni le za vpletene :) 

Dokler imaš razloge, da raseš in napreduješ imajo stvari smisel, ko tega ni več, greš drugam. Za vedno ...

Aleksander Dumas:

"Verige zakona so tako težke, da sta potrebna dva človeka, da jih nosita. Včasih celo trije." :)

Richard Bach, Most preko večnosti:

"Po mojem mnenju smo tu zato, da izražamo ljubezen. Milijon različnih preizkusov, da jo pokažemo, še milijon, ko nam ne uspe, še milijon, ko nam uspe. In nikjer ni več preizkusov, sleherno minuto slehernega dne, kot v dolgoletnem, intimnem vsakodnevnem življenju z drugo dušo."

Obrazi

So obrazi

z majhnimi okni,

težkimi zavesami.

Ven kukajo le koščki besed,

kot praznine brez odmeva,

maske s slamico med špranjami

namesto ust

in vsakič, ko greš mimo,

te po delčkih evtanazirajo.

In so obrazi

z velikimi okni,

brez zaves,

ki bi delale sence.

Na oknih se pojavljajo besede,

ki jih lahko bereš tudi v Braillovi pisavi.

Včasih lebdijo,

a vsakič, ko greš mimo, sfrfotajo

ter narišejo tretje oko.

So ljudje, ki jih z lahkoto preberem, njihovi obrazi so kot ekran, na katerih se izpiše žalost, sreča, strah, jeza, nejevolja ... in še vsi odtenki vmes,  nič ne morejo skriti. In so ljudje, katerih obrazi pokažejo zelo malo in še tisto, kar vidim, se včasih ne ujema s kretnjami in besedami, če sploh kaj povejo. Eni me navdajo z radovednostjo, s skrivnostjo, pri drugih pomislim: "Čimprej stran!" Ampak včasih ne morem, ker preprosto ni druge možnosti. Na srečo je slednjih vedno manj.

Kam spadam sama? Ugotovila sem že, da nič ne morem skriti pred sinom. Ta takoj opazi žalost, jezo, utrujenost, ravno tako sodelavke, ki so mi blizu. Res pa je, da mi pretvarjanje jemlje vedno več energije. Veliko ljudi, med njimi je bila tudi specialna pedagoginja v našem vrtcu, mi je reklo, da sem preveč odprta, mama mi še vedno pravi, da sem preveč naivna, sama pa se še vedno učim, komu, koliko, kdaj in kaj povedati. Redkokdaj obžalujem, poskušam se le naučiti in začutiti tudi sogovornika, saj nekatere s svojo odprtostjo celo prestrašim in vzbudim le odpor. 

Meni so še vedno bolj všeč odprti, odkriti obrazi. Z njimi me ni strah, z njimi se  veliko nasmejim, z njimi vidim vedno več! Zanimivo je, da sem ravno v času, ko je nastala pesem brala knjigo, v kateri je bil odstavek ravno o tem. Naključje?

Elif Shafak, Bolšja palača:

"Obrazi nekaterih ljudi so kot s kožo pokriti magneti. Vse dobro in slabo, vsi vrhunci in padci, srčika in bistvo njihove osebnosti so na njih. Z obrazi razmišljajo, se pogovarjajo, sprehajajo, prepirajo, ostajajo lačni, občutijo srečo, ljubezen, oziroma se z njimi ljubijo. Njihova telesa so nujni, čeprav brezizrazni podstavki, zgolj dodani, da nosijo obraze. Takšni ljudje so v bistvu obrazi, ki se gibljejo. Prav zato ne morejo nikoli prikrivati občutkov. Karkoli čutijo, se jim popolnoma in nemudoma odraža na obrazu."

Rime

SKRIVAJ

Ni zelo lepa in seksi soseda,

s špičaki ne trka v jutranji zrak.

Njene superge le s hitrim korakom

lovijo minute na jutranji vlak.

Torba ohlapno visi ji čez ramo,

kazalka iz knjige tišči se v vogal.

Sanje se stapljajo z jutranjo zarjo,

besede iz zgodbe prekriva rokav.

Grejejo roke ji, boke, ramena,

na vlaku poišče osamljeni kot.

Knjigo prebira na svojih kolenih

in drugič v sekundi odhaja na pot.

Ni zelo lepa in seksi soseda,

pod rebri prekrasen se skriva njen svet.

Na jutranjem vlaku petkrat na teden

skrivaj opisuje ga potnik - poet.

Prve pesmi sem napisala že v osnovni šoli. Enostavne, klišejske, obvezno rimanke, brez pravil. Čeprav sem se o poeziji in pisanju le-te učila v osnovni in srednji šoli, se šele zdaj, ko se s pisanjem ukvarjam bolj poglobljeno, zavedam, da to ni tako enostavno. Rimo najdeš hitro - baje obstaja celo stran na spletu o tem, toda za kaj več, pa potrebuješ čas. Vsaj jaz. Tu je štetje zlogov, posluh za ritem, iskanje besed, ki niso klišejske, a veliko povedo in mir, celo tišino. Nekateri lažje ustvarjajo, ko se jim veliko dogaja, ko so v stresu, jaz pa potrebujem "prazno" glavo, da jo lahko napolnim. Ugotovila pa sem tudi to: več kot sem na računalniku, na spletu, na fb, manj ustvarjalnosti je v meni. Več kot berem knjige, zgodbe, ki so nekoliko bolj zahtevne, bolj si želim ustvarjati tudi sama.

Mislim, da je branje in razumevanje poezije zelo subjektivna stvar, bolj kot branje in razumevanje proze. Rada imam poezijo, zelo in občudujem predvsem tiste pesnike, ki pišejo v rimah, sonete. Tiste, katerih pesem razumem, pa čeprav po svoje, v katerih se najdem in se mi odprejo nova obzorja (kako klišejsko :). Rada imam Minattija, Menarta, Pavčka, Koviča, Lainščka.

Objavila nisem še ničesar, razen v zbornikih pesniškega portala pesem.si. Zakaj? Ker sem premalo pogumna, tudi lena in ker, ko berem podčrtanke, najbolje ocenjene pesmi na tem portalu, ugotavljam, da večino tistih pesmi preprosto ne razumem, ter sklepam, da sem s svojimi preveč enostavna, nezrela. Toda ... mogoče pa obstaja več vrst poezije, tista bolj filozofska in tista bolj enostavna. Sama si želim, da bi moje pesmi razumelo čim več ljudi, tudi tisti najbolj preprosti.  Všeč so mi rimane pesmi, ki so kot glasba tekoče - na vsako tako, ki jo napišem, sem še posebej ponosna. Želim si, da bi jih znala napisati čim več.

Elizabeth Gilbert, Jej, moli, ljubi:

"Dano ti je bilo življenje, dolžan si (in kot človeško bitje tudi upravičen do tega), da najdeš nekaj lepega v življenju, ni pomembno, kako majhno je."

Ljubezen ...

... je krč užitka in bolečine,

zaključni krog v maternici

zmagovalnega bičkarja.

Požirek iz prsne bradavice,

ki utiša prvo lakoto 

po hrani in dotiku.

Je odgovor 

na še neizgovorjena vprašanja,

hojca s krvožilnim sistemom,

ko osteoporoza liže kalcij,

ko spomin daje odpoved delovnega razmerja

in krade še zadnje slike s podstrešja.

Lahko se spremeni v vodo,

ki jo spustiš

k izsušeni sluznici zemlje,

predenje,

ki masira in greje noge.

Včasih pa jo pohabijo

v udarce z dobrim namenom,

besedovanje,

božanje,

ki iznakazi portrete prihodnosti

izdelane mojstrovine.

To so le zmote,

ki so obiskovale napačen tečaj plesa

in podoknica, ki jo igrajo,

ni temu namenjena.

Ljubezen na oknu

ima drugačen obraz.

Moj otrok je star 13 let in ko se skregava, ko sem jezna nanj še vedno potrebuje potrditev in me vpraša: "Me imaš še vedno rada?" Ja, še vedno ga imam in vedno ga bom imela! Vprašujem pa se, kaj je tisto v mojih besedah, dejanjih, mojem izrazu, ki mu povzroča dvom v mojo ljubezen? Tudi sama sem dolgo časa mislila, da jeza izključuje ljubezen, pa to ni res. Bo on to prerasel prej?

Koliko obrazov ima ljubezen? Ljudje imamo radi drug drugega, radi imamo rastline - rože, drevesa, zelenjavo ... radi imamo živali in one nas, radi imamo avtomobile, čeprav oni nas nimajo :) radi imamo glasbo, knjige, poezijo, lepo vreme, filme, tišino ... 

A vendar je naše dojemanje ljubezni pogosto tudi napačno. Prepogosto jo pogojujemo ali vsaj tako pokažemo. Otroka imamo raje, ko je "priden". Partnerja imamo raje, ko nam nekaj daje za našo srečo. Prijatelje imamo raje, ko si vzamejo čas za nas. Sebe imamo raje, ko ...

Kje je ljubezen, ko se iztreblja živali, gozdove, ko se obrne stran pred nasiljem, ko se dela krivica v vrtcih, šolah, zdravstvenih domovih? Kje je ljubezen, ko smo grobi drug do drugega, ko žalimo? Kje je starševska ljubezen takrat, ko je prisotna spolna, fizična in psihična zloraba? Zakaj do tega prihaja? Pretekle izkušnje? Je odsotnost ljubezni res sovraštvo, zloba ali je to ne-zavedanje, neumnost, omejenost ...? Koliko in kakšno ljubezen nam uspe vračati našim staršem, ko ostarijo in so daleč? Nam uspe, da smo mi njihova hojca in koliko je to povezano s tistim, kar so oni dajali nam? Sama še vedno preveč pogojujem, predolgo ostajam jezna. 

Ta teden sva se s sinom skregala. Nekaj minut po pogovoru - beri pridigi - me vpraša, če se lahko objameva. Najprej sem pomislila, da se ne moreva, ker sem jezna in bom še jezna, ker bo le tako dojel, da ni naredil prav. Potem pa preblisk: pa saj je to že dojel, tega mi ni treba VEČ! Ni mi treba gojiti jeze celo popoldne, ampak pustiti, da gre. Če so drugi to delali meni, MENI tega NI TREBA! Kakšno olajšanje! Zame! in posredno tudi za njega. Objela sem ga. Močno, iskreno, ljubeznivo. In tokrat me ni več vprašal: "Ali me imaš še vedno rada?"

Richard Bach, Most preko večnosti:

"Starši, ki pretepajo svoje otroke, vpijoč, da jih ljubijo, žene in možje, ki se morijo z besedami, v prepirih na ostrini noža, ljubeč se, nenehno zatiranje, menjavanje ene osebe za drugo, ki trdi, da te ljubi. Take ljubezni, prosim, naj bo svet rešen. Zakaj so tako obetajočo besedo križali na križu obveznosti, prebodli z dolžnostmi, obesili s hinavščino, zadušili z navado? Ob "Bogu" je beseda "Ljubezen" najbolj izmaličena beseda v vseh jezikih.

Ko se stvari končujejo ...

Groblje

Je sedla med nagrobnike

prižgala svečo med očmi,

da bi lažje videla

imena in fotografije

oblizane z mahom in plesnijo.

Družila se bo z razgledom sonca,

ki se spušča počasi,

kot rakev na vrvi pogrebcev.

Ne bo se izogibala rokovanju z duhovi,

segla bo v mrzlo tišino

in si pustila živeti.

Dve knjigi, ki sem ju nazadnje prebrala, sta govorili o umiranju, smrti. Temi, ki sem se je zelo bala. Spomnim se, kako me je kot otroka neko noč v postelji popadla panika, ko sem si prestavljala svet, Kanal brez mene, kako bo življenje še naprej teklo naprej, tudi če mene ne bo več. No, zdaj te panike ni več :) Še vedno mi ni prijetno preveč, ko razmišljam o tem, vendar me ni več strah. Še preden sem se lotila prve knjige, sem razmišljala o umiranju, smrti in nenadoma začutila, da se nimam česa bati, ker sem večna, ker smo večni. Marsikomu se bo to zdelo smešno a nimam namena nikogar prepričevati. Bil je le  moj občutek in zame je to dovolj. Vendar je o tem veliko lažje govoriti in razmišljati, ko nisi vpleten v nobeno takšno preizkušnjo. Moji starši se starajo, vedno več zdravstvenih težav imajo, zaenkrat še rešljivih, toda ali sem pripravljena na to, da jih enkrat ne bo več? Ali sta ona dva? Kako gledaš na življenje, ko veš, da se ti izteka? Se zavedaš, kaj si delal narobe? Ali veš, kako bi moral ravnati? Predvsem pa ali si se imel dovolj rad in znal tudi uživati, neobremenjeno in ne na račun drugih? Koliko si se naučil? Koliko sem se to leto naučila, sem boljša, kot sem bila lani?

Mislim, da se premalo govori o tem. Dvomim, da bi vedeli kaj več, prepričana pa sem, da bi nas bilo manj strah.

Andres Neuman, Samogovori:

"Kupiti krsto in narekovati osmrtnice. Takšnih stvari te nihče ne nauči. Zboleti, negovati, izseliti, posloviti se, bedeti, pokopati, upepeliti. Sprašujem se, česa hudiča, nas naučijo?!"