petek, 23. januar 2015

Obrazi

So obrazi
z majhnimi okni,
težkimi zavesami.
Ven kukajo le koščki besed,
kot praznine brez odmeva,
maske s slamico med špranjami
namesto ust
in vsakič, ko greš mimo,
te po delčkih evtanazirajo.

In so obrazi
z velikimi okni,
brez zaves,
ki bi delale sence.
Na oknih se pojavljajo besede,
ki jih lahko bereš tudi v Braillovi pisavi.
Včasih lebdijo,
a vsakič, ko greš mimo, sfrfotajo
ter narišejo tretje oko.


So ljudje, ki jih z lahkoto preberem, njihovi obrazi so kot ekran, na katerih se izpiše žalost, sreča, strah, jeza, nejevolja ... in še vsi odtenki vmes,  nič ne morejo skriti. In so ljudje, katerih obrazi pokažejo zelo malo in še tisto, kar vidim, se včasih ne ujema s kretnjami in besedami, če sploh kaj povejo. Eni me navdajo z radovednostjo, s skrivnostjo, pri drugih pomislim: "Čimprej stran!" Ampak včasih ne morem, ker preprosto ni druge možnosti. Na srečo je slednjih vedno manj.

Kam spadam sama? Ugotovila sem že, da nič ne morem skriti pred sinom. Ta takoj opazi žalost, jezo, utrujenost, ravno tako sodelavke, ki so mi blizu. Res pa je, da mi pretvarjanje jemlje vedno več energije. Veliko ljudi, med njimi je bila tudi specialna pedagoginja v našem vrtcu, mi je reklo, da sem preveč odprta, mama mi še vedno pravi, da sem preveč naivna, sama pa se še vedno učim, komu, koliko, kdaj in kaj povedati. Redkokdaj obžalujem, poskušam se le naučiti in začutiti tudi sogovornika, saj nekatere s svojo odprtostjo celo prestrašim in vzbudim le odpor. 

Meni so še vedno bolj všeč odprti, odkriti obrazi. Z njimi me ni strah, z njimi se  veliko nasmejim, z njimi vidim vedno več! Zanimivo je, da sem ravno v času, ko je nastala pesem brala knjigo, v kateri je bil odstavek ravno o tem. Naključje?

Elif Shafak, Bolšja palača:
"Obrazi nekaterih ljudi so kot s kožo pokriti magneti. Vse dobro in slabo, vsi vrhunci in padci, srčika in bistvo njihove osebnosti so na njih. Z obrazi razmišljajo, se pogovarjajo, sprehajajo, prepirajo, ostajajo lačni, občutijo srečo, ljubezen, oziroma se z njimi ljubijo. Njihova telesa so nujni, čeprav brezizrazni podstavki, zgolj dodani, da nosijo obraze. Takšni ljudje so v bistvu obrazi, ki se gibljejo. Prav zato ne morejo nikoli prikrivati občutkov. Karkoli čutijo, se jim popolnoma in nemudoma odraža na obrazu."

2 komentarja:

  1. Čudovita pesem, Evelina,
    saj tudi blog, a pesem mi je zelo všeč :)

    Pozdravček, Lea

    OdgovoriIzbriši
  2. Šele nocoj sem te odkrila.
    Res lepa pesem !
    Tudi jaz sem tiste sorte, da preveč povem o sebi, zlagati se sploh ne znam.
    A veš kako pravijo za dobre ljudi; DA JE EDINA NAPAKA DOBREGA ČLOVEKA TA, DA NOSI SRCE NA DLANI !!!
    Pozdrav.

    OdgovoriIzbriši