Jakobova lestev

Glej me tam zgoraj.

Na razgledni ploščadi mlečne ceste

vlivam odlitke odtisov

svojih bosih nog

v hopsajočem koraku.

Glej me tam spodaj.

V blatni kleti kolibe

lovim semena svetlobe,

ki jo požira troglavi pes.

Za nohti sledi posušene pene

s sten Hadovega kraljestva.

In že me lovi 

lepljiva pajčevina globokih vdihov,

ki zbira moje odločitve.

Ve,

da spadam nekam vmes,

toda stalno plete Jakobovo lestev

za možnost izbire navzgor.

Za veliko noč sem bila po doooolgem času v cerkvi v Kanalu, pri maši. Zanimalo me je, kako se bom počutila in kakšna bo pridiga. Bilo mi je všeč. Župnik je govoril o večnem iskanju poti iz teme, kar sploh ni omejeno le na cerkev in vero. 

Tudi sama iščem. Včasih niti ne vem kaj, le vrtam vase in tudi v druge in to jim sploh ni vedno všeč. Sem svetloba in sem tema. Včasih dobra, včasih zlobna. Zlobna z besedami in največkrat do tistih, ki jih imam najbolj rada. Vem, da bom človeka prizadela in kot da bi hotela, da bi mu bilo hudo, ker je tudi meni hudo zaradi njega (kar je moj problem in z zlobo le vračam žogico). In takrat jeza sploh ni primarno čustvo. V povezavi z Jakobom, je tu na prvem mestu strah. Strah, kaj bo z njim,kako mu bo šlo v šoli, s prijatelji,  kaj se dogaja v njemu. V povezavi z odraslimi pa je žalost zaradi nerazumevanja in nemoč, ker ne morem imeti nadzora nad drugimi. Ja, v teoriji je sprejemanje zelooo enostavno.

Kako dober je občutek, ko se tega zavem in mi uspe iti čez in preprosto ostati tiho. Takrat vem, da sem na dobri poti. Ne vem še natančno, kam vodi, vem pa, da je dobra :)

V Knjigi Elizabeth Gilbert, Jej, moli, ljubi piše:

"Zatiranje ali zanikanje slabih misli povzročata zamotane igre pretvarjanja, da se slabe misli in občutki ne pojavljajo. Namesto tega si priznaš slabe misli, razumeš, od kod prihajajo in zakaj so prispele, in jih potem - z veliko odpuščanja in trdnosti - odsloviš. Vse to zahteva vajo in napor. Je nenehna budnost."