četrtek, 26. maj 2011

Kot jastreb...



Sem jastreb leteči,
nad plenom prežeči, 
vse nižje letim.

Naravnost v globine
brezmejne črnine
tam molim, krivim,

se pod krivdo brezvezno
in padam v brezno
in padam v dim.

In prosim te Bog
in prosim te vila
zamenjajta krila,

frekvenco letenja
in pot bo brezmejna,
naj gor poletim.

Naj angele srečam,
s smehom se spečam,
kot golob zaživim.



Ja, takšni so ti dnevi. Ko gredo hormoni na vlakec smrti, ko vpliv vremena ni najboljši, ko teži luna na nebu, ko....iščem, kar iščem nekaj, nad čimer bi se pritoževala. Včasih res  upravičeno. Utrujena sem od šole, čeprav hodim v vrtec.

Ko sva bila z Jakobom pri specialni pedagoginji, mi je nudila tolažbo. Razumela je mojo nepotrpežljivost, napetost, utrujenost in me je vprašala, kaj si bom jaz podarila za konec šolskega leta.

Tak je ta moj otrok, zelo živahen, zelo klepetav, neorganiziran a vendar tako zelo moj. Ne mara nalakiranih nohtov in jaz sem se danes "pocrkljala" pri frizerki Mateji in njena Jerneja mi je na nohte narisala rožice. Zelo mi je všeč, Jakobu pa čisto nič. Niti pri domačai nalogi ni hotel moje pomoči, je klicala Tomaža, ni hotel, da mu preberem za lahko noč, bo to tati naredil. Mislim, da si bom to "crkljanje še kdaj privoščila, bo dobro za vse :)


3 komentarji:

  1. Čestitam!
    Moji duši te besede so legle na obronek!
    Hvala!

    OdgovoriIzbriši
  2. Ni zakaj, Raje. Še kdaj. Hvala tudi tebi, ker si se oglasil

    OdgovoriIzbriši
  3. Crkljanje. To rabimo vsi. Rabimo čas zase, da se zavemo samega sebe. In Jakom je vajin in edinstven na svetu. Vzgojo pa pač s Tomažem razumeta vsak po svoje. Jaz sem spoznal, da smo odrasli omejeni s svojimi izkušnjami in se ne zavedamo, da otroci več lahko naučijo nas kot mi njih. Meni se zdi, da vidva to vesta. Starši smo jim dolžni samo postaviti meje... in otroci to pričakujejo od nas.

    Pozdrav vsem,
    Blaž

    OdgovoriIzbriši